Piše: Álvaro Peñas
Politični environmentalizem je bil pogosto uporabljen kot krinka, kot sprejemljiva oznaka, pod katero so se skrivale ideje, ki so imele zelo malo skupnega z environmentalizmom in so bile vsekakor veliko manj sprejemljive.
Med hladno vojno, ko so ZSSR in komunistične države onesnaževale vsepovsod in izvajale vse vrste jedrskih poskusov, so zahodne komunistične stranke sprejele radikalno okoljevarstvo in pacifizem ter obsojale uničevanje planeta, ki ga povzroča kapitalistični sistem. Bili so tako imenovani okoljevarstveniki z lubenico: na zunaj zelena, znotraj rdeča. V Zahodni Nemčiji, zibelki glavne zelene stranke v Evropi, se je vzhodnonemška tajna policija Stasi uspešno infiltrirala v zeleno gibanje. Najbolj znan je bil primer Dirka Schneiderja, predstavnika parlamentarne skupine Zelenih v Bundestagu, ki je leta 1983 vodil strankarsko delegacijo v NDR. Zeleni so se pod njegovim vplivom in vplivom drugih njemu podobnih infiltrirancev zavzemali za NDR in nasprotovali ponovni združitvi Nemčije kot “grožnji miru”. Oktobra 1991 je bil Schneider obsojen, ker je 10 let delal kot obveščevalec Stasija pod vzdevkom Ludwig. Leta 2016 so Zeleni pri zgodovinarjih Jensu Giesekeju in Andrei Bahr naročili študijo, da bi pojasnili prisotnost agentov Stasija v njihovi organizaciji. Po navedbah stranke približno dvajset infiltrirancev ni doseglo svojih ciljev, kar je glede na odnos Zelenih do NDR in veliko programsko soglasje z Die Linke, dediči realnega socializma, precej vprašljivo, še zlasti ker plakati, ki ilustrirajo ta članek in napovedujejo letošnji kongres zelene mladine s sloganom “Veliko bojev, en boj”, spominjajo na propagandne plakate Sovjetske zveze, ki so označevali pot “v socializem”.
Vendar se sovjetski ali Stasijev model v današnjem svetu ne prodaja najbolje, okoljevarstvo pa se. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je stranka Bündnis 90/Die Grünen in njena kandidatka Annalena Baerbock vodilna stranka v Nemčiji s 27-25 % volilnih namer, kar je za eno do tri odstotne točke več od konservativcev iz CDU/CSU (24 %), sledijo socialdemokrati (13 %), liberalci (12 %), patrioti iz Alternative za Nemčijo (11 %) in Die Linke (7 %). Te ankete so zelo pomembne, saj bodo septembra prihodnje leto volitve v Bundestag. Za nenadno rast Zelenih sta dva razloga. Prvič, šibkost stranke Angele Merkel, CDU, ki je v veliki vodstveni krizi in je obremenjena s korupcijskimi primeri. Glede na ankete več kot polovica njenih volivcev iz leta 2017 je leta 2021 ne bo več podprla, 16 % pa jih bo volilo zelene. Drugič, kar je nedvomno glavni razlog za to obnovljeno naklonjenost ljudstva: nemški mediji brezmejno podpirajo Baerbockovo, čeprav nima izkušenj zunaj strankarske politike. Mediji niso le hvalili kandidatke Zelenih, ampak so nekateri, kot je Tagesspiegel, celo menili, da nemško prebivalstvo morda še ni pripravljeno na osebo njenega formata.
Ta medijska podpora je smiselna, če pogledamo zeleno politiko, ki je ena glavnih gonilnih sil Agende 2030 in globalizma. Poglejmo le, kako so se Združeni narodi in druge mednarodne institucije obrnili na pojave, kot so Fridays for Future in njihova prerokinja Greta Thunberg. Pod pretvezo ekologije se sprejemajo zakoni o podnebnih spremembah, kot se je to pravkar zgodilo v Španiji in Franciji, kar bo povzročilo brezposelnost, zvišanje davkov, deindustrializacijo in izgubo naše energetske neodvisnosti ali, kar je isto, izgubo nacionalne suverenosti, kar je glavni cilj globalističnih politik. To pa ni edina točka, ki se ujema z zeleno agendo in globalistično agendo, ki si sicer deli vse mantre progresivizma in raznolikosti; obe se zavzemata za množično priseljevanje.
Zdi se, da se nemški Zeleni in osrednji mediji ne zavedajo vseh integracijskih in gospodarskih težav (po podatkih vlade je Nemčija leta 2018 imela 23 milijard evrov stroškov), ki jih je leta 2015 povzročil množični prihod migrantov. Vendar to ni pomembno za Baerbocka, ki poziva k še večjim migrantskim kvotam za Nemčijo: “Nujno potrebujemo dodatne kvote. Več deset (nemških) občin je pripravljenih.” In tudi za Evropo: “Begunske kvote bi bilo treba čim prej razdeliti v EU, da bi se tam izvajali azilni postopki.” Podobne izjave so podali tudi drugi člani njene stranke. Michael Kellner, zvezni politični direktor, je na Twitterju zapisal: “Če želi EU ostati zavezana evropski ideji, je potrebna solidarnost. Begunce na grških otokih je treba evakuirati. Nemčija bi morala prevzeti vodilno vlogo in sprejeti begunce tudi na zunanjih mejah Evrope.” Zelena mladina je šla še korak dlje in pozvala, naj se sredstva EU uporabijo za trajekte za prevoz migrantov iz Afrike, ne pa za agencijo za varovanje meja, kot je Frontex. Zeleni so leta 2020 pripravili predlog, da bi Nemčija v prihodnosti sprejela 150 milijonov podnebnih beguncev, s katerim so se pridružili svoji podnebni histeriji in se zavzemali za priseljevanje. Zahteva, v kateri se strinjajo z organizacijo Fridays for Future: “Evropski pristop v Grčiji je nečloveški. V svetu, kjer razvite države zaradi podnebne krize silijo vse več ljudi v beg, moramo jasno spoštovati temeljne pravice.”
V Evropi Zeleni sledijo istemu trendu kot njihovi nemški podporniki in v Evropskem parlamentu vodijo kampanjo z naslovom “Evropa pozdravlja” ter opozarjajo na več kot 500 mest in naselij, ki so pripravljena sprejeti več migrantov. Druga država z močno prisotnostjo zelenih je Švedska, kjer so zeleni del vlade. Njihova tiskovna predstavnica in sedanja ministrica za enakost in stanovanja Märta Stenevi je 1. aprila podala sporno izjavo, v kateri je dejala, da bi se morali beli Švedi, rojeni na Švedskem, umakniti, da bi lahko Švedsko vodile ženske iz tujih manjšin. Zdi se, da se ne šteje za belo Švedinjo, čeprav je Švedinja; po drugi strani pa še ni odstopila s položaja. Ob vsej tej endofobični retoriki, ki je tako značilna za levico, je treba omeniti še enega Šveda, Larsa Ahlforsa, vodjo stranke Zelenih v Eslövu, mestu z 20.000 prebivalci na jugu Švedske, ki je dejal, da bi morali Švedi zapustiti večkulturnost, če jim ta ni všeč. Stranka se je pozneje opravičila, češ da je šlo za “ironično” izjavo. V Španiji je predstavnica zelene linije stranka EQUO, ki je bila ustanovljena leta 2011 in je na različnih volitvah sodelovala v koaliciji s strankama Izquierda Unida in Podemos, vendar je leta 2019 zapustila vijolično koalicijo in se pridružila stranki Iñiga Errejóna Más Madrid ter stranki Compromis. Stranka Más Madrid želi po dobrih volilnih rezultatih na madridskih občinskih volitvah prevzeti rokavico nemškega modela in voditi “zeleni val”. Odlična krinka in spretna strategija za iste ideale, na katerih stagnira Podemos, le da je obarvana zeleno in morda manj strašljiva. Arbuznistični ekologizem ni prenehal obstajati, le prilagodil se je času in nas želi pripeljati ne do diktature proletariata, temveč do diktature elit.
Álvaro Peñas kot navdušenec nad zgodovino in neutrudni popotnik dobro pozna države Vzhodne Evrope, ki jih pogosto obiskuje in katerih politične razmere dobro pozna zaradi stikov z novinarji in politiki iz domoljubnih strank v mnogih od teh držav.
Ta članek je bil prvič objavljen na portalu EL CORREO DE ESPAÑA, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.
