Piše: B. M. (STA), C. R.
V središču evropskega pakta o migracijah in azilu, ki je bil danes dokončno sprejet, je t. i. obvezna solidarnost med državami članicami. Ta bo v primeru kriznih razmer še okrepljena. Zakonodaja, ki prinaša tudi hitrejšo obravnavo prošenj za azil in boljše upravljanje meja, se bo začela uporabljati leta 2026.
Kot je znano, sta na glasovanju o paktu evropska poslanca Romana Tomc in Milan Zver (SDS) prav zaradi tega glasovala proti. Migrantski pakt namreč ni pokazal resnih ambicij, kako preprečevati masovne migracije. Kar z drugimi besedami pomeni, da namesto preventive pred požari prinaša samo navodila, kako gasiti požar. Če bo takšen pakt obveljal tudi po junijskih volitvah v Evropski parlament, bo Slovenija v prihodnje obvezana sprejeti še več migrantov, prav tako se bo povečala moč Evropske komisije na tem področju.
Obvezna solidarnost v obliki premestitev oseb, finančnega prispevka ali operativne podpore
V skladu z uredbo o upravljanju migracij in azila bodo morale vse članice pomagati tistim, ki se bodo soočale z nesorazmernim številom prihodov prosilcev za azil. Vsako leto bodo vzpostavili solidarnostni mehanizem, v katerega bodo članice prispevale s premestitvami prosilcev oziroma oseb z mednarodno zaščito iz prizadetih držav, finančno, lahko pa bodo ponudile tudi operativno podporo.
Na letni ravni bodo število premestitev znotraj EU določili pri najmanj 30.000 osebah, skupno višino prispevkov pa pri najmanj 600 milijonih evrov.
Slovenija bi morala po besedah notranjega ministra Boštjana Poklukarja premestiti 126 oseb ali pa vplačati okoli 2,8 milijona evrov, pri čemer bo komisija po navedbah virov upoštevala, kateri obliki prispevka je država bolj naklonjena. Lahko bo prispevala na vse tri načine ali pa samo na enega.
Če ne bo dovolj zavez za premestitve, bodo morale države, ki ne bodo želele sprejeti prosilcev, obravnavati prošnje posameznikov, ki so iz prizadete članice že ali pa še bodo prišli k njim.
V primeru kriznih razmer še okrepljena solidarnost
V primeru kriznih razmer na področju migracij bo solidarnost dodatno okrepljena. Komisija bo lahko v tem primeru od članic zahtevala dodatne zaveze, pri čemer bodo prednost dali premeščanju.
Članica bo lahko razglasitev izrednih razmer od Bruslja zahtevala, če bo množičen prihod državljanov tretjih držav povzročil nedelovanje nacionalnih sistemov na področju azila, sprejema, zaščite otrok in vračanja. Komisija bo morala oceno podati v dveh tednih. Svetu EU bo ob tem predlagala solidarnostne ukrepe in možna odstopanja od pravil iz pakta.
Pravila iz uredbe o kriznih razmerah bodo veljala tudi v primeru instrumentalizacije migracij.
Azilni postopki po novem bolj enotni, krajši in učinkovitejši
V primeru krize bodo možna določena odstopanja od pravil iz pakta, med drugim bo možno podaljšanje azilnih postopkov in postopkov vrnitve na meji za šest tednov.
Hitrejši azilni postopki na zunanji meji EU ali v njeni bližini bodo sicer v običajnih razmerah lahko trajali največ 12, izjemoma pa do 16 tednov. Posameznike, ki jim bodo zavrnili prošnjo, pa bo prav tako treba vrniti v 12 tednih. Hitrejši postopki na mejah bodo veljali za ljudi, ki predstavljajo grožnjo nacionalni varnosti ali javnemu redu in ki so zavajali oblasti glede svoje identitete.
Prav tako bodo takoj po preverjanju obravnavali prošnje posameznikov iz tretjih držav, za katere je stopnja odobritve prošenj nižja od 20 odstotkov.
V postopkih na mejah medtem ne bodo obravnavali mladoletnikov brez spremstva, razen če bodo predstavljali varnostno tveganje.
Zakonodaja ob tem določa ustrezne zmogljivosti za izvajanje postopkov na mejah, in sicer pri okoli 30.000 sprejemnih mestih na ravni EU. Komisija bo za vsako članico določila največje število prošenj za azil, ki jih mora na leto obdelati na meji. Ko bo maksimalna zmogljivost presežena, bodo prosilce preusmerili v redne postopke.
Postopki obravnave prošnje za mednarodno zaščito bodo po novem v vseh državah članicah enaki, trajali bodo lahko največ šest mesecev do prve odločitve. Zakonodaja določa enotne standarde za podelitev statusa begunca, ki bo moral veljati najmanj tri leta, ali subsidiarne zaščite, ki bo morala veljati najmanj eno leto.
Nova pravila določajo dodatne kriterije glede tega, katera članica je odgovorna za obravnavo prošnje. Med temi so družinske povezave, pridobitev diplome v določeni članici in znanje jezika. Če ne bo izpolnjen nobeden od drugih pogojev, bo za obravnavo odgovorna prva članica, v kateri je posameznik vložil prošnjo.
Pakt za prosilce in prejemnike zaščite prinaša pravice in obveznosti
Prejemniki zaščite bodo morali ostati v članici, kjer so jo prejeli. Tako želijo preprečiti sekundarne migracije znotraj EU. Zakonodaja obenem določa pravice, povezane s statusom mednarodne zaščite, med drugim na področjih izobraževanja, zaposlovanja, socialne pomoči in zdravstvene oskrbe.
Države bodo morale prav tako določene pravice, materialne pogoje in zdravstveno oskrbo, pa tudi možnost opravljanja dela najkasneje v šestih mesecih po registraciji, zagotoviti tistim, ki so zgolj zaprosili za zaščito. V vseh administrativnih postopkih jim bo na voljo pravna pomoč.
Nova pravila namenjena učinkovitejši identifikaciji migrantov
Vse posameznike, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v EU, bodo še pred obravnavo prošnje za azil preverili na mejah, tako njihovo identiteto, zdravstveno stanje, kot tudi z varnostnega vidika. Pristojnim oblastem bodo morali biti na voljo, da bodo lahko v največ sedmih dneh izvedle preverjanje, lahko jih bodo tudi pridržale.
V vsaki članici bodo morali vzpostaviti neodvisen mehanizem nadzora, da bodo zagotovili spoštovanje temeljnih pravic posameznikov.
Nova pravila bodo omogočila tudi učinkovitejše preverjanje identitete prosilcev za azil in nezakonitih migrantov v podatkovni bazi Eurodac. Po novem bodo lahko pristojne oblasti poleg prstnih odtisov zbirale tudi fotografije obraza ter druge informacije o vseh, starejših od šest let.
Poseben mehanizem za zakonit prihod prosilcev za azil v EU
Pakt vzpostavlja poseben mehanizem za zakonite in organizirane preselitve in humanitarno sprejemanje posebej ranljivih posameznikov iz tretjih držav, ki so upravičeni do mednarodne zaščite.
EU bo določila kvote za posamezne regije in države po svetu za obdobje dveh let, sodelovanje članic v mehanizmu pa bo prostovoljno.
