2.8 C
Ljubljana
sobota, 16 novembra, 2024

Vojna, v kateri Rusija ne more zmagati

Piše: Álvaro Peñas

Pred letom dni je ruska vojska začela invazijo na Ukrajino pod imenom “posebna vojaška operacija”. Russia Today je prikazala videoposnetke predajočih se ukrajinskih vojakov, večina analitikov in strokovnjakov pa je pričakovala ruski »blitzkrieg«. Rusi so hitro uničili vse ukrajinske letalske sile, njihove dolge tankovske kolone pa so nezadržno napredovale proti Kijevu. Vse je potekalo po načrtu in nekdanji predsednik Janukovič je iz svoje udobne upokojitve odletel v Minsk v pričakovanju spremembe oblasti v Ukrajini. Vendar je šlo nekaj narobe.

Ruski napadi niso bili tako dobro usklajeni, kot se za drugo najboljšo vojsko na svetu spodobi, in kmalu je prišlo do zapletov. Med njimi so bili neuspešen ruski prevzem letališča Antonov, neuspeh pri zavzetju Odese in uničenje enote policije na poti v prestolnico. Predvsem pa je bil ključni dejavnik ukrajinski odpor: vojaki se niso predali, kot je trdila ruska propaganda. “Osvobojeni” so nasprotovali “osvoboditeljem”, ukrajinski predsednik Zelenski je prosil za strelivo in ni pobegnil, na nebu nad prestolnico pa so se proti ruskim lovcem borile celo ukrajinske letalske sile, ki so še komaj obstajale. Kljub hitremu napredovanju Rusi niso dosegli nobenega od glavnih ciljev svoje ofenzive. Na to, kaj se dogaja, je decembra 2021 opozoril takratni major Denis Prokopenko, poveljnik polka “Azov”, v poročilu, ki ga je predstavil na sestanku ukrajinskega obrambnega poveljstva. Prokopenko je menil, da je ruska razporeditev verjetno “velik blef”, sicer pa bo “sovražnik napadel v ranljivih smereh, ki zaradi pomanjkanja vojakov in inženirskih utrdb niso pripravljene za obrambo”, kar bo omogočilo hitro napredovanje. Vendar pa se bomo po njegovem mnenju kljub tej šibkosti ukrajinske obrambe “borili do konca in to ne bo, kot si predstavljajo Rusi, lahka vožnja”. Imel je prav, Ukrajinci so se trdovratno upirali, bliskovita vojna je zastala, Rusi pa so se morali umakniti iz Kijeva, Černigoja in Sumov, za seboj pa so pustili dokaze o svojih vojnih zločinih nad civilnim prebivalstvom. Po mnenju zagovornikov Kremlja je bila velika ruska ofenziva v resnici odvračalni manever za osredotočenje napada na Donbas in vse je potekalo po načrtu. Seveda so porazi prisotni tudi v vojaških priročnikih.

Prokopenko in Azov bosta z obrambo Mariupola, v kateri sta se soočila z veliko močnejšimi silami, nadaljevala še eno od najpomembnejših bitk v vojni. Po 82 dneh obleganja so se Ukrajinci 20. maja predali. Rusija je končno razglasila zmago, saj so čečenski vojaki pozirali pred osvojeno jeklarno med vzkliki “Alah je velik”. Vendar je bila kruta realnost takšna, da je ukrajinska vojska istočasno z ofenzivo severno od Harkova, največjega mesta v vzhodni Ukrajini, odgnala Ruse in dosegla rusko mejo. Kljub kasnejšim dragocenim ruskim uspehom v Donbasu bi prihod zahodnega orožja ponovno upočasnil rusko ofenzivo in spremenil pobudo v vojni. Novembra so Ukrajinci ponovno osvojili mesto Herson, edino regionalno prestolnico, ki jo je zavzela Rusija, in si povrnili polovico ozemlja, izgubljenega od februarja. Začetek zime in mobilizacija sta utrla pot novi ruski ofenzivi, ki bolj spominja na prvo svetovno vojno in se odvija pri Bahmutu.

Več preberite TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine