Piše: Andrej Vastl
Študentska gibanja, ki so se razplamtela v Srbiji in se nato razširila na širši Balkan, pričajo o novih oblikah družbene mobilizacije, ki zahtevajo korenite politične in upravljavske premike.
Tovrstni protesti, ki se jih vse pogosteje lotevajo najrazličnejše interesne skupine, ponujajo vpogled v majajoče se temelje obstoječih političnih ureditev in kličejo k analizi širšega konteksta, ki presega golo nezadovoljstvo z delovanjem posamičnih vlad.
Razvoj protestov v Srbiji
Študentsko gibanje, ki se je v Srbiji pričelo pred tremi meseci, je spodbudil tragičen dogodek, ko se je v Novem Sadu zrušil na novo obnovljeni nadstrešek na železniški postaji in povzročil smrt 15 oseb. Organizatorji protestov obtožujejo vlado sistemske korupcije ter slabe javne uprave, saj so tako odgovorni za nadzor gradbenih projektov kot člani političnih elit menda dopuščali malomarnost, ki je vodila v katastrofo. Zahteve demonstrantov obsegajo pregon odgovornih, večjo preglednost pri tovrstnih investicijah in vzpostavitev trdnih mehanizmov odgovornosti, kar so zahteve, ki ciljajo na celotno strukturo državnega upravljanja.
Gibanje se je zatem razširilo na širše kritike administracije predsednika Aleksandra Vučića, pri čemer so protestniki opozorili na pomanjkanje odgovornosti, sumljive posle v državnih investicijah ter zatiranje vsakršnega nestrinjanja. Število ljudi na ulicah se je krepilo, pridružili so se jim univerzitetni profesorji, kmetje, sindikati in drugi deli civilne družbe, ki so v protestih prepoznali boj za skupno dobro in transparentno javno upravljanje. Kljub odstopom več vladnih predstavnikov – vključno z nekdanjim predsednikom vlade Milošem Vučevićem in dvema vodilnima ministroma – protestniki še naprej vztrajajo, da ti koraki ne zadoščajo za vzpostavitev celovite odgovornosti in dolgotrajnih reform.
Širitev gibanja na Balkan
Prebujena zavest o pomenu učinkovitega upravljanja je presegla meje Srbije, saj so protesti izbruhnili tudi v Bosni in Hercegovini ter Črni gori. V Sarajevu so se študentje na ulice podali, ko je vlada kljub tragičnim poplavam z več smrtnimi žrtvami ostala neodzivna, posebno pa je javnost razburilo nezadostno ukrepanje v zvezi z nezakonitim kamnolomom, ki naj bi pripomogel k destabilizaciji terena. Tudi v Črni gori so študentske skupine ter civilna družba odločno zahtevali politično odgovornost po množičnem streljanju, pri čemer se je jeza demonstrantov usmerila v visoke varnostne uradnike, ki jih številni vidijo kot soodgovorne za zlorabe orožja in sistemske nepravilnosti.
Navidezno ločene protestne akcije imajo skupno nit: ljudje so razočarani nad politično elito, ki v njihovih očeh ne zagotavlja niti temeljne varnosti niti preglednega upravljanja. Politična nestabilnost, ki izhaja iz nadaljnjih protestov, zato poudarja globoke, strukturne težave, ki presegajo zgolj partikularne interese različnih vlad, ter se dotikajo same legitimnosti in učinkovitosti obstoječih političnih modelov v regiji.
Širši politični kontekst in dediščina komunizma
Pri razumevanju protestov na Balkanu je ključno upoštevati dejstvo, da so se komunistične ideje v tem prostoru po formalnem zlomu prejšnjih režimov le redko soočile z enako odločno zavrnitvijo, kot je bila denacifikacija (nemško Entnazifizierung) v Nemčiji po drugi svetovni vojni. Odsotnost jasnega preloma je namreč omogočila, da so se komunistične prakse in miselni vzorci ohranili v različnih političnih in upravnih strukturah, pri čemer so se izkazali za izjemno trdožive tudi ob demokratizaciji. Prilagajanje nekdanjih komunističnih ureditev se je zgodilo pod vplivom številnih notranjih in zunanjih dejavnikov, kar se jasno kaže v alternativnih modelih, kot sta »posvetovalna demokracija« na Kitajskem in »suverena demokracija« v Rusiji. V obeh primerih gre za sisteme, ki navzven vzdržujejo videz posodabljanja in odprtosti, hkrati pa v ozadju dopuščajo avtoritarne poteze in centralizirano odločanje.
Mnoge tranzicijske države nekdanje Vzhodne Evrope so se soočile s težavnim vzpostavljanjem pravne države, pri čemer je bila korupcija pogosto sistemski problem, zamaskiran v retoriko o gospodarskem razvoju in modernizaciji. Takšni primeri se v znanstvenih analizah opisujejo kot hibridni režimi, kjer demokratične institucije obstajajo zgolj formalno in so dejansko podrejene ozkim političnim in gospodarskim elitam. Balkan se v procesu preobrazbe ni samo spopadal z dediščino komunizma, temveč tudi s travmatičnimi dogodki iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so ob razpadu Jugoslavije izbruhnili obsežni oboroženi spopadi. Posledice vojn so v številnih državah zavrle razvoj demokratičnih institucij, hkrati pa omogočile, da so stare politične strukture ohranile vpliv, preoblečen v nova politična oblačila.
Protesti, ki jih danes spremljamo na ulicah več balkanskih mest, so zato odraz že dolgo tlečih družbenih nezadovoljstev, ki so pogosto povezana z razočaranjem nad nedelujočimi institucijami in klientelističnimi praksami. Ljudje na ta način izražajo nezaupanje v politične elite, ki so večkrat v preteklosti spretno združevale interese vzhodnih in zahodnih akterjev, ne da bi pri tem iskreno zasledovale interese prebivalcev. Nekateri politologi poudarjajo, da pri tovrstnih hibridnih režimih pride do navzkrižja med formalnimi demokratičnimi mehanizmi in neformalnimi mrežami moči, ki v praksi obvladujejo ključne državne podsisteme. Razklanost je v tranzicijskih družbah še posebej izrazita, saj odsotnost zgodovinske lustracije ter pomanjkanje sodnih procesov za sistemske zlorabe dopušča, da politični akterji ohranjajo simbolni in dejanski vpliv iz nekdanjega režima.
Koncept »posvetovalne demokracije«, ki ga prakticira Kitajska, se uradno sklicuje na vključevanje širokega kroga deležnikov, a dejansko vzpostavlja nadzor partijske oblasti na vseh ravneh, pri čemer institucionalizira mehanizme, ki otežujejo razvoj neodvisne civilne družbe. Podobno »suverena demokracija« v Rusiji ponazarja režim, ki z retoriko o zgodovinski posebnosti in zunanji ogroženosti krepi moč izvršne oblasti, medtem, ko opozicijo in neodvisne medije sistematično marginalizira. V takšnih razmerah se družbeni nemiri povečujejo z rastjo zavedanja o krivicah in sistemskem izčrpavanju državnih resursov, pri čemer protesti postanejo orodje za izražanje množičnega nezadovoljstva. Šele vzpostavitev neodvisnih medijev, delujočega sodstva ter transparentnega nadzora nad javnimi financami bi/bo lahko omilila legitimno jezo prebivalstva, ki se vse bolj zaveda dolgotrajnih posledic nedemokratičnih praks.
Balkanski primer jasno razkriva, da je preobrazba družbe mnogo več kot zgolj pravni prenos demokratičnih načel in sprejem večstrankarskega sistema, saj globoki zgodovinski vplivi in omrežja moči ne izginejo čez noč. Da bi prebivalci regije lahko doživeli dejanske spremembe, je nujno temeljito prestrukturiranje institucij, ki se morajo ubraniti pred vplivom avtoritarnih vzorcev ter koruptivnimi praksami, prežetimi s starimi političnimi navezavami. Šele, ko se bo v kolektivni zavesti prebivalstva utrdilo spoznanje, da je demokracija več kot zgolj procedura volitev, bo lahko prišlo do bistvenega zasuka v razumevanju in izvajanju oblasti. Izkušnja iz drugih evropskih držav, ki so uspešneje presegle totalitarno zapuščino, nakazuje, da dolgoročna in globinska preobrazba vedno zahteva kombinacijo pravne vztrajnosti, neodvisnih medijev ter aktivnega civilnodružbenega angažmaja.
Alternativni modeli upravljanja in vloga EU
Vlogo evropskih integracij je na Zahodnem Balkanu že od razpada Jugoslavije zaznamovala močna pričakovanja, da bodo procesi približevanja Evropski uniji spodbudili demokratizacijo, vzpostavitev neodvisnih institucij in pospešeno gospodarsko rast. Toda v praksi so se pogajanja izkazala za mnogo počasnejša, kot so sprva pričakovali tako domači politični akterji kot mednarodna skupnost, saj je za doseganje konkretnih standardov EU na področjih vladavine prava, transparentnosti in gospodarskih reform potrebna bistveno trdnejša politična volja. Po drugi strani so v zadnjih dveh desetletjih ruske in kitajske infrastrukturne investicije, skupaj s politično podporo določenim elitam, ponujale alternativo omejenim zunanjim sredstvom in zahtevnim pogojem, ki jih postavlja Bruselj. Moskva je pri tem pogosto izkoriščala zgodovinske, kulturne in verske povezave, da bi okrepila svoj vpliv, Peking pa je predvsem prek pobude »Pas in pot« ponuja finančne vložke v prometne, energetske in telekomunikacijske projekte, kar vlade v regiji vidijo kot priložnost za hitrejši razvoj.
Nastala politična dinamika omogoča vladnim strukturam, da sprejemajo protislovna stališča, navzven izkazujejo pripravljenost na reforme za izpolnitev pogojev EU, hkrati pa omejujejo transparentnost in ohranjajo nizko raven institucionalne neodvisnosti, kar jim omogoča nadaljnje vzdrževanje klientelističnih omrežij. Dvojna igra pa pogosto krepi nezaupanje med prebivalstvom, saj se na eni strani napovedujejo evropske rešitve, v praksi pa ostaja veliko prostora za korupcijo, ne-transparentno podeljevanje javnih naročil in omejevanje svobodnega delovanja medijev. Protesti, ki se občasno razplamtijo na balkanskih ulicah, so izrazito generacijsko obarvani, pri čemer so mladi in visoko izobraženi državljani med najbolj glasnimi kritiki trenutnih razmer. Njihove zahteve za reformo sodstva, zajezitev sistemske korupcije in zagotavljanje dejanske politične odgovornosti odražajo jasno stališče, da morajo državne institucije delovati v skladu z javnim interesom, ne pa zgolj utrjevati oblasti peščice privilegiranih posameznikov.
Razprave o tem, ali se lahko balkanski politični sistemi preoblikujejo sami od sebe ali zahtevajo popoln prelom s starimi omrežji moči, ostajajo odprte. Vse pogosteje pa se kaže, da morata tako evropska perspektiva, kot potencialni vpliv alternativnih tujih investitorjev služiti kot vzvod za dejansko demokratizacijo in krepitev vladavine prava, ne zgolj kot orodje za politično manipulacijo in ohranjanje statusa quo. Dolgoročno gledano ima uspeh demokratizacije na Balkanu poglaviten pomen za stabilnost celotne regije, saj se zapuščina razpada Jugoslavije še vedno kaže v obliki med etničnih napetosti, socioekonomskih razlik in poroznih institucij. Da pa bi procesi končne integracije v EU dejansko prinesli bistvene premike, bo zato potrebna stalna mednarodna pozornost, hkrati pa širša aktivacija civilne družbe v regiji, ki bo zlasti mlajši generaciji nudila širši politični prostor za spopadanje s starimi vzorci klientelizma in avtoritarnih praks.
Počasen obrat Srbije na Zahod
Ob vseh notranjih izzivih in protestih pa se Srbija hkrati usmerja k ponovnemu odpiranju spornih projektov, kot je rudnik litija v dolini Jadar, ki je bil zaradi okoljskih skrbi in množičnih protestov začasno zaustavljen. Vlada pod vodstvom predsednika Aleksandra Vučića naj bi zdaj, v luči strateških interesov EU, ZDA in drugih zahodnih akterjev, projekt spet postavila na dnevni red, saj ima Evropa velik interes po vzpostavitvi lastne verige oskrbe z litijem za proizvodnjo baterij in drugih visokotehnoloških izdelkov. V Beogradu so se začela pogajanja z družbo Rio Tinto, Evropsko banko za obnovo in razvoj ter investicijskimi skladi iz držav članic EU, kar priča o otipljivi pripravljenosti Srbije, da poglobi gospodarske vezi z Zahodom. Vzporedno pa se porajajo tudi načrti za spremembo zakonodaje o jedrski energiji, kar bi nakazovalo možnost, da bo Srbija v prihodnje gradila jedrske elektrarne, pri tem pa računala na morebitno evropsko finančno podporo. Okoljske skupine ponovno napovedujejo množične proteste, saj opozarjajo na tveganja za okolje in možnost zlorabe postopkov razlastitve, zaradi katere so ljudje že pred dvema letoma množično odšli na ulice.
Predvidevanje in možni razpleti
V prihodnjem obdobju je mogoče pričakovati intenziviranje protestnih gibanj na Balkanu, zlasti kadar oblasti nadaljujejo z delnimi zamenjavami vladnih funkcionarjev in necelovitimi reformami, ki ne odpravljajo strukturnih vzrokov nezadovoljstva. Študentska gibanja so običajno v ospredju tovrstnih premikov, saj njihova zahtevana vprašanja o transparentnosti upravljanja in legitimnosti političnih elit pogosto dobijo odmev tudi v širši civilni družbi, med okoljskimi iniciativami in sindikati. Ostro nezadovoljstvo prebivalstva, ki se kaže v dolgoročni eroziji zaupanja do političnih struktur, utegne na daljši rok ustvariti pritisk, ki bo oblasti prisilil v hitrejšo implementacijo reform. Med ukrepi, ki jih državljani najpogosteje zahtevajo, so okrepljene pristojnosti neodvisnega sodstva, večji nadzor nad javnimi naročili in institucionalizirano vključevanje civilne družbe v oblikovanje razvojnih politik.
V Srbiji se v zadnjih letih intenzivira konkurenca med mednarodnimi akterji, pri čemer Evropska unija, Rusija in Kitajska vsaka ponuja različne modele sodelovanja in infrastrukturnih vlaganj. Raznolika ponudba daje uradnemu Beogradu manevrski prostor za preudarno preigravanje lastnih interesov, kar vključuje iskanje donosnih možnosti v litijevem sektorju, a hkrati tudi ohranjanje tradicionalnih zgodovinskih vezi in sočasno približevanje evropskim normam. Prihodnje gospodarske priložnosti, povezane z razvojem e-mobilnosti in naložbami v strateško infrastrukturo, bodo lahko okrepile pro-evropske usmeritve, če bodo pričakovani dobički zadostno pretehtali nad dolgoročno politično in finančno podporo Moskve ali Pekinga. Vendar pa ne moremo prezreti dejstva, da takšno kombinirano delovanje na več geopolitičnih ravneh pogosto krepi dvome javnosti, ki v odsotnosti jasnih reformnih premikov vse bolj dvomi o zmožnosti obstoječih političnih struktur za izvedbo trajnostnih sprememb.
Nezadovoljstvo prebivalstva se v prelomnih trenutkih najmočneje izraža na ulicah, kjer protestniki preizkušajo legitimnost vladajočih elit in njihove nominalne zaveze evropskim standardom. Beograd bo najverjetneje ostajal zgolj pri formalnih reformah brez dejanskega zmanjševanja korupcije in strankarskega kadrovanja, kar pa se lahko odraža v nadaljnjem zaostrovanju družbenih razmer in pojavljanju vse večje polarizacije med državljani in oblastjo.
Sklep
Protesti, ki so izbruhnili po balkanskih državah, odražajo vse večji razkorak med političnimi elitami in širokimi plastmi prebivalstva, pri čemer se zdi, da imajo študentska gibanja in civilna družba veliko vlogo pri ohranjanju javnega pritiska za sistemske spremembe. Vprašanje, ali se utegnejo te spremembe zgoditi v obliki notranje prenove političnih struktur ali prek celovite preobrazbe, ostaja odprto, saj končne rešitve še ni na obzorju.
Hkratno približevanje Srbije evropskim standardom, pa tudi zelo verjetno nadaljnje naložbe tujih partnerjev v energetski in rudarski sektor, pričajo o zapletenem prepletu notranjih in zunanjih dejavnikov, ki bodo v prihodnje sooblikovali politično pokrajino regije. Vsekakor velja, da so dogodki, ki se odvijajo danes, simptom težav, ki se v nestabilni povojni in postkomunistični balkanski stvarnosti niso nikoli v celoti naslovile. Prav množično mobilizirani državljani so tisti, ki zdaj ponovno zbudijo pozornost in spomnijo, da učinkovito, pregledno ter vključujoče upravljanje ostaja osrednji dejavnik miru, varnosti in gospodarskega napredka – ne le na Balkanu, temveč tudi širše v Evropi.
