Piše: Petro Beshta, ukrajinski veleposlanik v Republiki Sloveniji
Že več kot dvanajst let je Krimski polotok pod rusko okupacijo. Ruska propagandna poročila slikajo podobo »stabilnega razvoja«, uspešnih turističnih sezon in gospodarske blaginje.
Vendar se za to lažno fasado skriva povsem drugačna resničnost – resničnost vsakodnevnega boja za preživetje, psihološkega pritiska in postopnega uničevanja identitete tistih Ukrajincev, ki kljub vsemu ostajajo doma. Trenutno stanje kaže, s kako globokimi izzivi se morajo prebivalci okupiranega Krima soočati vsak dan.
Popoln nadzor
Današnje življenje na Krimu poteka v nevidnem vozlu nadzora. Prebivalci so prisiljeni prestajati ponižujoče preglede dokumentov kar na ulicah ali med racijami na domovih, ki jih okupacijske oblasti organizirajo pod pretvezo iskanja »ubežnikov pred mobilizacijo«. Celo oddaja telefona v popravilo je postala nevarna: servisni centri so prisiljeni zbirati podatke o strankah in preverjati, ali so med njihovimi kontakti ukrajinske številke. Hkrati poteka tiha demografska zamenjava: vsako leto na polotok prispe od 5 do 7 tisoč ruskih družin, kar spreminja sestavo prebivalstva in spodriva lokalne prebivalce.
Človekove pravice in čistka nasprotnikov
Biti Ukrajinec na Krimu danes pomeni živeti z zavedanjem, da lahko vsaka beseda, pesem ali celo barva oblačil postane razlog za pregon. Okupacijski aparat represije deluje s polno paro. Samo v zadnjem času se je število kazenskih zadev na podlagi členov o »ekstremizmu« in »opravičevanju terorizma« povečalo za štirikrat. Glavno orodje za zatiranje svobode govora ostaja člen o »diskreditaciji armade Ruske federacije«, po katerem ljudi kaznujejo z ogromnimi denarnimi kaznimi in aretacijami že ob najmanjših znakih proukrajinskih stališč.
Okupacijske oblasti redno poročajo o »pridržanju agentov«, s čimer umetno podpihujejo ozračje vohunomanije in pozivajo lokalne prebivalce, naj odkrivajo »izdajalce« in »tiste, ki čakajo [na Ukrajino]«. To ustvarja nevzdržen psihološki pritisk, saj sosedje začnejo sumiti sosede, javni prostor pa postane popolnoma sovražen. Ljudje prejemajo visoke zaporne kazni samo zaradi izražanja svojega mnenja.
Usoda političnih zapornikov ostaja ena najbolj bolečih tem. Izpostavljeni so kruti praksi popolne izolacije, s čimer so prikrajšani za pravico do obiskov svojih sorodnikov. Okupacijske oblasti so na primer namerno zavrnile premestitev krimskega Tatarja Rize Izetova v zapor bližje Krimu, kljub temu da je njegova mati na smrt bolna. Druge držijo v priporu mesece dolgo brez kakršnih koli uradnih obtožb.
Okupacija militarizira otroke
Morda najbolj ciničen vidik okupacije je sistemska, načrtna militarizacija otrok, ki zajema vse stopnje – od vrtcev do zaključnih razredov. Ukrajinski otroci na Krimu so prikrajšani za pravico do poznavanja svoje prave zgodovine, namesto nje pa jim agresivno vsiljujejo sovražno ideologijo
Prek gibanj, kot je »Gibanje prvih«, se na stotine tisoč šolarjev prisilno vključuje v množične propagandne akcije. Dekleta in fante, stare od 14 do 17 let, v okviru centra »Krympatriotcentr« učijo streljanja in jih prisiljujejo v hitrostno razstavljanje avtomatskih pušk AK-74M. Tudi nekoč legendarni otroški tabor »Artek« se je spremenil v poligon za ideološko indoktrinacijo, kjer otroke med letovanji učijo upravljanja s 3D-tiskalniki za izdelavo delov za brezpilotna letala za rusko vojsko. To je prava tragedija za ukrajinske starše na Krimu, ki so se prisiljeni vsak dan skrivaj boriti za narodno zavest lastnih otrok.
Ekološka bolečina polotoka
Edinstven ekosistem Krima trenutno preživlja obdobje neslutenega antropogenega in vojaškega pritiska. Okupacijska administracija izvaja plenilsko gospodarjenje, pri čemer popolnoma ignorira ekološke standarde in izvaja obsežne gradnje brez ustreznih strokovnih ekspertiz.
Zato se hidrološka kriza na polotoku stopnjuje: vodni zbiralniki se praznijo, reke pa presihajo. Nazoren primer je katastrofalno upadanje pretoka reke Bijuk-Karasu, kar prinaša dolgoročno tveganje za hudo pomanjkanje vode. Ekosistemi Krima že kažejo resne motnje zaradi podnebnih sprememb in kaotične uporabe agrokemikalij. V čebelarstvu se je na primer pridelek medu zmanjšal za 40 odstotkov, kar kaže na globoko degradacijo flore.
Mazut v Črnem morju
Prava katastrofa za regijo je postal obsežen ekocid v Črnem morju, ki ga je povzročila vojaška dejavnost. Zlasti izlitje več kot 2400 ton mazuta v Kerški ožini zaradi nesreče ruskih tankerjev Volgoneft-212 in Volgoneft-239 je povzročilo nepopravljivo škodo morski favni. V pogojih nizkih temperatur je mazut zakrknil in se usedel na dno, s čimer je uničil pridnene ekosisteme ter pomoril ptice in delfine. Ta naftni madež je kasneje dosegel celo obalo odeške regije. Medtem pa edinstvene pokrajine Balaklave in obalna območja neusmiljeno zazidavajo z elitnimi hotelskimi kompleksi, kar za vedno uničuje naravni obraz polotoka Krim.
Uničenje in kraja kulturnega koda
Vzporedno z uničevanjem narave poteka tihi kulturni pogrom. Zgodovinski spomeniki Krima, ki so del svetovne dediščine, se neusmiljeno uničujejo pod krinko »restavriranja« ali pa se uporabljajo kot orodje propagande in kot kritje za vojaške objekte.
Največjo bolečino povzroča situacija dveh arhitekturnih biserov polotoka:
- Hersones Tavrijski: Starodavno mesto je dejansko oskrunjeno in pozidano s sodobnimi zabaviščnimi kompleksi ter gledališkimi prizorišči. Ruski okupatorji so avtentični arheološki sloj dobesedno izbrisali z obličja zemlje, ga nadomestili z novogradnjami in tako uničili edinstveno zgodovinsko vrednost kraja.
- Kanova palača v Bahčisaraju: Edini primer krimskotatarske palačne arhitekture na svetu doživlja nepopravljivo uničenje. Starodavno avtentično strešno opeko in lesene tramove nadomeščajo s poceni sodobnimi materiali. Konstrukcije stavb se deformirajo, zato jih je treba podpirati z začasnimi stebri, medtem ko na stotine tisoč edinstvenih artefaktov, najdenih med nezakonitimi izkopavanji, enostavno odvažajo s polotoka.
To ni le malomarnost – to je načrtna politika, usmerjena v brisanje materialnih dokazov zgodovine krimskih Tatarov in Ukrajincev na polotoku ter v zanikanje njihove domorodne pravice do te zemlje.
Nepokorni polotok: strateška bitka Ukrajine
Kljub letom popolne izolacije, krutih represij in poskusov asimilacije Krim ni postal ubogljiva provinca imperija. Za njegovo vrnitev se bije neprekinjen, ogorčen boj. Na eni strani so sistemski ukrepi ukrajinske države na vojaški in diplomatski fronti, na drugi pa tihi in nezlomljivi odpor samih prebivalcev Krima, ki se nočejo podrediti okupatorju.
Za Ukrajino Krim nikoli ni bil predmet kompromisov. Danes je boj za polotok prešel v fazo visokotehnološke vojne za izčrpavanje sovražnika. Obrambne sile metodično uničujejo vojaško logistiko Ruske federacije: uničujejo drage sisteme zračne obrambe, razstreljujejo skladišča streliva, rušijo mostove in uničujejo naftne terminale. Dejansko so rusko Črnomorsko floto pregnale iz njene glavne baze v Sevastopolu. Ukrajina agresorju postavlja nevzdržno visoko ceno za zadrževanje Krima.
Vsak dokumentiran primer kršitve človekovih pravic in vsako politično sojenje postajata dokazno gradivo za prihodnja mednarodna sodišča. Ukrajina se bori za vsako ime in na vseh mednarodnih prizoriščih zahteva izpustitev ujetnikov Kremlja.
Vztrajen odpor prebivalcev Krima
Največji neuspeh okupacijskega režima je v tem, da v 12 letih ruski okupatorji niso mogli izbrisati ukrajinske duše Krima. Odpor na polotoku ima konkretne obraze in imena. Gibanja državljanskega odpora, kot so »Rumeni trak«, partizansko gibanje »Ateš«, žensko gibanje »Zla Mavka« in »Krimski bojni galebi«, so postala simboli krimske nepokorščine.
Ti ljudje živijo med sovražniki, a vsak dan tvegajo svojo svobodo za ukrajinsko prihodnost. V Simferopolu, Sevastopolu, na Jalti in Kerči se na drevesih in ograjah pojavljajo rumeni trakovi, domoljubni grafiti in letaki, ki okupatorje opominjajo: tukaj ste le začasno.
Starši doma s svojimi otroki na skrivaj govorijo ukrajinsko in jim pripovedujejo resnico, nasprotno šolski propagandi »Gibanja prvih«. Ljudje bojkotirajo okupacijske dogodke, nočejo ovajati sosedov, na skrivaj zbirajo sredstva za pomoč družinam političnih zapornikov in čakajo na vrnitev domov – k svoji Ukrajini.
Ta notranji odpor dokazuje: Krim se drži in se upira.
