Piše: Boris Reitschuster
To je ultimativni tabu, ki ga je Alice Weidel (AfD), kandidatka za nemško kanclerko, razbila v pogovoru z Elonom Muskom: “Adolf Hitler ni bil desničar, ampak socialist in komunist.” Kar se mnogim zdi provokacija, ima zgodovinsko vsebino. Hitler je sam nacionalsocializem opisal kot sintezo nacionalizma in socializma – koncept, ki je še danes pogosto napačno razumljen. Gospa Weidel je s svojo izjavo zadela v živec, a se je v eni točki očitno motila.
Kajti Hitler vsekakor ni bil komunist – če ne zaradi drugega zaradi svoje rasne obsedenosti, ki je bila v diametralnem nasprotju z razrednimi teorijami komunizma. Hitlerjevo rivalstvo s komunisti je bilo surovo in ideološko nezdružljivo. Toda izjava gospe Weidel vseeno kaže na pomembno točko: nacionalsocializem – kot pove že njegovo ime – se je precej prekrival s socialističnimi idejami. Vzporednice je mogoče opaziti zlasti v poudarjanju »narodne skupnosti«, zavračanju kapitalizma in slavljenju državno-planskega gospodarstva.
Obstaja velika verjetnost, da gospa Weidel enači komunizem s socializmom – poenostavitev, ki jo dela veliko ljudi in ki z zgodovinskega vidika ni povsem neupravičena. Komunisti, kot sta Lenin in Stalin, so se imeli za socialiste in so komunizem videli kot cilj razvoja socializma. Ta zmeda pri pojmih ni nič novega in je v času, ko politična retorika vse bolj zakriva ideološke meje, celo razumljiva.
V briljantnem članku za liberalni “Focus” nemški zgodovinar dr. Rainer Zitelmann je pokazal, kako se ideološko klasificira nacionalsocializem – pod pogojem, da se ne držite levičarskih zapovedi politične korektnosti. Natančno citira Hitlerja, ki je leta 1944 izjavil: »Poskušal sem definirati nov koncept pod geslom, da sta v končni fazi nacionalizem in socializem enaka, vendar pod enim pogojem: da so ljudje postavljeni v središče vsega vrednega.” Osrednje geslo njegove mladinske organizacije Hitlerjugend je bilo: »Sovražnik je na desni.« Nemški nacionalsocialisti so se ves čas borili proti desnici. Zakaj danes o tem vsi molčijo, je vsem že zdavnaj jasno.
Po prevzemu oblasti leta 1933 je Hitler skupini generalov dejal: »Sem socialist, ker verjamem, da je to najboljši način za služenje nacionalsocializmu. Nemška vojska, Wehrmacht, je najbolj veličastna socialistična institucija.« Veliko je takšnih citatov, v katerih se Hitler in njegovi vodilni ljudje poimenujejo socialisti. Novembra 1942 je Hitler v pogovoru s svojimi partijskimi tovariši v münchenski pivnici »Löwenbräukeller« dejal, da se je vsak nemški vojak, ki je bil na ruski fronti, vrnil v Nemčijo s trdnim prepričanjem, »da če bo kdaj kje ustanovljena socialistična država, bo izključno v Nemčiji.«
Največji nemški strokovnjak za Hitlerjevo Nemčijo prof. dr. Joachim Fest, eden najbolj znanih nemških zgodovinarjev, ovenčan z vsemi nagradami in odlikovanji za biografije Hitlerja, Speerja in drugih voditeljev rajha, je šel še dlje: »Hitler je bil prepričan levičar.« Enako je trdil njegov slavni kolega prof. dr. Arnold Baring s FU Berlin, ki je poudaril, da je bil nacionalsocializem s svojimi kolektivističnimi in protikapitalističnimi potezami levo usmerjeno gibanje. Takšne ocene so na prvi pogled morda presenetljive, a so zelo utemeljene in dokumentirane. Leta 1931 je Goebbels v svojem članku za berlinski nacistični časopis »Der Angriff« nedvoumno povedal: »Mi, Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP), smo nemška levica. Ničesar ne sovražimo bolj kot desni nacionalni državljanski blok.«
Za Hitlerja so bile tradicionalne vrednote in meščanstvo koncept dekadence in šibkosti. Zanašal se je na delavski razred, ki ga je videl kot vir moči in energije. “To je nacionalsocialistična doktrina: črpati moč, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihaja,” je pojasnil v intervjuju. Njegov cilj je bila “narodna skupnost”, ki bi odpravila vse razredne razlike – socialistična, a etnično čista obljuba enakosti, ki je pritegnila številne Nemce. V svoji knjigi »Hitlerjeva ljudska država« je celo levičarski nemški zgodovinar prof. dr. Götz Aly ugotavlja, da je nacionalsocializem uporabljal levičarske socialistične ideje, da bi zagotovil množično lojalnost med Nemci.
Hitler je občudoval plansko gospodarstvo Sovjetske zveze in Mussoliniju leta 1944 priznal: “Kapitalizem je končal svoje delo, ljudstva ga ne bodo več tolerirala. Vse, kar zdaj ostaja, so ideje fašizma in nacionalsocializma – in morda boljševizma na vzhodu.” Ta bližina socializmu se vidi tudi v Hitlerjevem ostrem zavračanju ekonomskega liberalizma: »Racionalno uporabo moči ljudstva lahko doseže le načrtno gospodarstvo od zgoraj,« je dejal leta 1941.
Stalinov diabolično genialen agitpropovski uspeh je bil, da je izraz “fašizem” za vedno postal sinonim za nacionalsocializem, čeprav gre za diametralno nasprotni ideologiji. Z uporabo te enačbe je Stalin namenoma prikril dejstvo, da sta nacionalsocializem in internacionalni socializem, tj. komunizem, neločljivo povezana. Ta stalinistična propaganda je bila tako uspešna, da ima še danes vseprežemajoč vpliv.
Moja lastna babica, tako kot mnogi konservativci njene generacije, Hitlerja nikoli ni imela za desničarja. Ta perspektiva se je razširila šele po drugi svetovni vojni, ko so se levičarske sile po svojih najboljših močeh trudile Hitlerja uokviriti kot “desničarja” in poskušale izbrisati drugi del besede iz pojma “nacionalsocializem”. In tako so ustvarili nerazumljivo skovanko »nacizem«.
Zelo uspešno se prikriva dejstvo, da sta nemški nacionalsocializem in italijanski fašizem bistveno različna. Medtem ko je bil na primer španski fašizem pod vodstvom generalisimusa Franca globoko krščansko-katoliške narave in prežet s konservativnimi vrednotami, je bil nacionalsocializem namenjen uničenju vseh obstoječih družbenih struktur in izgradnji novega, nacionalnega in socialističnega sveta. Poveljnik SS Heinrich Himmler je ostro nasprotoval opisu nacionalsocializma kot fašizma.
Temeljna ideološka razlika med desničarskim fašizmom in levičarskim nacizmom je redno zamolčana, čeprav je ključna za razumevanje nacistične ideologije. Kar jasno kaže, v kakšni zavestno provokativni, babilonski zmedi pojmov trenutno živimo.
Največji tabu v Nemčiji je danes razpravljanje o levičarskih elementih v Hitlerjevi ideologiji in dvom o levičarski enostranski definiciji Hitlerja kot “desničarja”. To omogoča, da prezremo številne ideološke elemente nacionalsocializma, ki se danes ponovno pojavljajo v levičarskih in zelenih gibanjih in strankah: preoblikovanje vseh strank v eno, moralizirajoča večvrednost, totalitarno razmišljanje, cenzura, sovraštvo do drugače mislečih, načrtno gospodarstvo, državni nadzor nad vsemi področji življenja, ki se tiho vračajo brez resnega pogovora o koreninah.
Gospa Weidel je s svojo izjavo dosegla to, da nas je spodbudila k razmišljanju o ideološki klasifikaciji nacionalsocializma – in zakaj danes pripisujemo tako velik pomen izogibanju razpravi o tem.
Prvotni članek si lahko preberete tukaj https://reitschuster.de/post/hat-weidel-recht-war-hitler-ein-sozialist-und-kommunist/
