Vojaške enote Varšavskega pakta so v noči na 21. avgust pred 50 leti vdrle v tedanjo Češkoslovaško in nasilno zatrle poskus politične liberalizacije in vzpostavitve “socializma s človeškim obrazom”, znan kot praška pomlad. Sledilo je 20 let sovjetske partijske nadvlade, ki jo je leta 1989 odnesla žametna revolucija.
Praška pomlad je iz semena, ki je klilo skozi celotna 60. leta, vzcvetela v začetku leta 1968, ko je bil na čelo komunistične partije in vlade na Češkoslovaškem izvoljen Slovak Aleksander Dubček. S tedanjim predsednikom Ludvikom Svobodo sta začrtala liberalnejše politične smernice in reforme, kot so odprava cenzure, svoboda javne razprave in združevanja ter uvedba socialističnega tržnega gospodarstva.
V Kremlju, ki je želel ohraniti nadzor nad satelitsko državo s strateškim položajem, sprememb niso opazovali z naklonjenostjo. Na sovražnost so naletele tudi pri vladah preostalih članic Varšavskega pakta, ki so se bale, da bi reforme utegnile priti k njim.
Ker preklica reform niso uspele doseči po diplomatski poti, so se Sovjetska zveza, Bolgarija, Nemška demokratična republika, Madžarska in Poljska odločile za vojaški poseg, ki so ga retroaktivno upravičili z doktrino tedanjega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva, po kateri je imela Sovjetska zveza v vzhodnem bloku pravico braniti socialistični sistem, ne glede na suverenost držav.
Invaziji se nista pridružili Romunija in Albanija – slednja je slab mesec pozneje prav zaradi nje izstopila iz Varšavskega pakta. Prav tako niso sodelovale vzhodnonemške enote, a zato, ker Brežnjev ni želel nikakršne podobnosti z nemško okupacijo Češkoslovaške leta 1938.
Na letališčih v Pragi in Brnu so 20. avgusta 1968 zvečer pristala sovjetska vojaška plovila, zamaskirana kot Aeroflotova letala. To je bila predhodnica invazije, od 23. ure dalje na ta dan so meje Češkoslovaške prečkale prve vojaške enote Moskve in njenih satelitov. Tja so poslali 200.000 vojakov in enote nato okrepili na 600.000 mož – opremljenih z na tisoče tanki in drugo vojaško mašinerijo.
Praški radio je 21. avgusta ob 4.59 objavil, da sta prestolnica in preostanek države okupirani, spominja francoska tiskovna agencija AFP. Dubčka in preostale reformatorje je rdeča armada do jutra 21. avgusta aretirala in odpeljala v Moskvo. Češkoslovaška vojska je ostala v vojašnicah, kot je ukazala vlada, ki je obenem 14 milijonov državljanov pozvala, naj se ne upirajo.
Čehi in Slovaki so zato nezadovoljstvo izražali s številnimi, večinoma mirnimi protesti. In tudi s humorjem.
Odstranjevali so ulične napise ali jih opremili z napisom Dubčkova ulica in tako povzročali zmedo med vojaki, na podeželju so postavljali cestne napise z eno samo smerjo – Moskva. Zidove so opremili z ironičnimi slogani, kot sta “Tako globoko smo poglobili naše prijateljstvo, da je doseglo dno” in “Lenin, zbudi se, Brežnjevu se je zmešalo”.
A zasedba, med katero je kljub poskusom utišanja delovalo 12 svobodnih radijskih postaj, je terjala tudi smrtne žrtve. Po podatkih zgodovinarja s praškega Inštituta za študije totalitarnih režimov Liborja Svobode, je med 21. avgustom in 31. decembrom 1968 umrlo 137 ljudi.
Dvajsetletna sovjetska okupacija pa je po ocenah terjala okoli 400 mrtvih – med njimi je tudi študent Jan Palach, ki se je 16. januarja 1969 v protest proti prepovedi svobode govora v Pragi zažgal in v mukah umrl tri dni pozneje. Posledica so bili tudi množična emigracija, aretacije in na sto tisoče ljudi, ki so jih v čistkah premestili na bedna, odročna delovna mesta.
Aretirani Dubček je moral s sodelavci v Kremlju podpisati t. i. Moskovski protokol, s čimer je bilo pokopano vsakršno upanje na preživetje sprememb. Protokol je prinesel odpravo reform in uvedbo cenzure ter formalizacijo namestitev enot Varšavskega pakta na češkoslovaškem ozemlju.
“Teden našega upora se je končal z Dubčkovo vrnitvijo iz Moskve,” se je spominjal sedaj že pokojni takratni disident in pozneje predsednik samostojne Češke Vaclav Havel, ki je disidentstvo plačal s petimi leti zapora. V Prago se je Dubček s sodelavci vrnil 27. avgusta in prebivalstvu, ki se ga je upajoče razveselilo, z zlomljenim glasom prek radia sporočil, da “bo svoboda za zdaj omejena, da bi omogočili vrnitev v normalo”.
Dubčka so za nekaj časa še ohranili na položaju, a z vse manj pooblastili. Aprila 1969 so ga zamenjali s Moskvi zvestim Slovakom Gustavom Husakom. Sledile so čistke in obdobje “normalizacije” političnega procesa, ki je Češkoslovaško spet pripeljalo bliže ostalim sovjetskim vazalom.
Edina pomembna reforma praške pomladi, ki je preživela okupacijo, je bila federalizacija države, ki je leta 1969 vodila v ustanovitev dveh republik. Demokracija se je v Prago vrnila šele z žametno revolucijo leta 1989, štiri leta pozneje se je država mirno razdelila na Češko in Slovaško.
A zgodovina tudi danes buri duhove. Češki predsednik Miloš Zeman, ki ga politični analitiki označujejo za prijatelja Rusije, na obletnico ne bo imel govora, kar se opoziciji ne zdi prav. Zeman sicer poudarja, da je njegovo stališče o sovjetski okupaciji jasno, to je, da je bila zločin. Govor na torkovi slovesnosti pred poslopjem nekdanjega češkoslovaškega radia bo imel premier Andrej Babiš, ki se mu bosta pridružila predsednika obeh domov parlamenta.
