Piše: Mitja Iršič (Nova24tv.si)
Talibani v Afganistanu so ženske zreducirali na stopnjo domačih živali za razplod. Slovenska skrajna levica, ki je navadno zelo glasna, ko je treba Jude okriviti za Hamasovo taktiko živega ščita v Gazi, je oglušujoče tiho. Nobenih protestov, nobenih izrazov zaskrbljenosti s strani visokih politikov. Afganistanke so pač drugorazredna tema.
Kaj se bo zgodilo po tem, ko se bodo ZDA umaknile iz Afganistana, je bilo jasno od prvega dne. Ta nesrečna teokratska država je bila leta 2001, ko je skrivala teroriste Al Kaide, točno takšna, kot je danes – punce niso hodile v šolo, ženske so bile v javnosti povsem zakrite, moški so jih lahko tepli in celo pobijali brez pravih posledic, ženskih pravic praktično v resničnem svetu ni bilo. Tako 2001 kot danes je Afganistan odprti zapor za vse ženske prebivalce.
Vmes sta po ameriški osvoboditvi sledili dve desetletji razsvetljenja – punce so spet smele v šolo, ženske so dobile osnovne pravice in niso bile več le modni dodatek svojih mož in očetov. Nato pa se je, po sramotnem umiku Joeja Bidna, vse vrnilo na točko nič. Danes je ženskam celo prepovedano prepevati.
8. marec je tiho, Levica in OnaVe prav tako
Kaj pa je najbolj zanimivo iz slovenske perspektive? Niti ene leve organizacije – ki sicer krvavijo za evropske ženske, ker nimajo brezplačnih tamponov in kontracepcije – ni, ki bi se zavzela za afganistanske ženske. Poskusite na računu “raziskovalnega inštituta” 8. marec poiskati termine, kot so “Afganistan”, “talibani”, “afganistanske ženske”. Nobenih rezultatov ne bo. kaj pa “Izrael” in “Palestina”? Tam je vsebine cel kup. Celo poziv vladi, da sprejme kolektivne ukrepe proti Izraelu. Nikoli jih ne boste slišali, da bi predlagali mednarodne ukrepe proti talibanom, ki so zasužnjili 20 milijonov afganistanskih žensk, ali celo, da bi naša vlada bojkotirala talibanski režim. Tudi feministično društvo elitnih socialistk OnaVe je tiho, čeprav drugače zelo rado razpravlja o fantomskem zatiranju zahodnih žensk in fantomski toksični moškosti zahodnih moških.
Enako velja za skrajno levo stranko Levica: nobenih obsodb versko blaznih talibanov, vsak dan nove obsodbe edine liberalne demokracije na Bližnjem vzhodu – Izraela. Seveda je za politično stranko to razumljivo, saj gre za vroč kostanj za njihovo anti-NATO držo. Težko pa je razumeti, zakaj so tiho nevladne organizacije, ki uradno bojda nimajo nič s politiko.
Prav tako v Ljubljani nihče ne bo organiziral protestov v podporo afganistanskih žensk. Saj tudi protesti v podporo Palestini niso bili za Palestince, ampak za Hamas in proti ZDA ter kapitalizmu na sploh. Palestinci in Afganistanke so za skrajno levico povsem irelevantni – razen kot politični kanonfuter, v primeru Afganistana pa še to ne, saj bi potem morali priznati, da je bilo stanje za ženske veliko boljše, ko je bila tam ameriška “imperialistična” vojska.
Fajonova tokrat ni zaskrbljena
Tudi zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je tako zelo “zaskrbljena” zaradi razmer na Madžarskem, v Afganistanu in, pred Tuskom, tudi na Poljskem, prav tako pa je skoraj vsak teden zaskrbljena nad razmerami v Gazi, a seveda le v okviru odgovornosti izraelske vojske, ne zaradi poblaznelih teroristov, ki domačine uporabljajo za živi ščit, sedaj ni zaskrbljena. Sicer je obsodila novi afganistanski zakon o razvadah in krepostih, nikoli pa ni predlagala nobenih ukrepov – kot npr. proti Izraelu. Pred tem je Afganistan nazadnje omenila leta 2011, ko je agitirala za izhod ameriške vojske iz Afganistana – kar je bila takrat zelo priljubljena retorika skrajnih levičarjev.
Levičarji dobili, kar so želeli
Zdaj so levičarji v resnici dobili, kar so želeli – konec ameriške politike igranja svetovnega policista. In tudi rezultate konca takšne politike. Pa so ostali nemi in gluhi za trpljenje 20 milijonov Afganistank. Edina, ki se je oglasila, je nekdanja državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, SD-jeva Martina Vuk, ki je na X zapisala:
“Vsi alarmi bodo pregoreli!!! Po ugotovitvi Organizacije združenih narodov (OZN) so Afganistanke najbolj zatirane ženske na svetu. Poleg nešteto prepovedi in omejitev, obveznosti popolne zakritosti (tudi oči), je zdaj uzakonjena nova omejitev za afganistanske ženske: “Počutimo se utišane in pozabljene.” Prepoved govorjenja v javnosti in prepoved petja. Ne smeš biti vidna niti sliš(a)na. Lahko si le stvar, orodje za izpolnjevanje navodil, za pokornost in vzgojo hčera na isti način. To je vojna proti ženskam. VOJNA. Kako drugače poimenovati popolno nevidnost 1/2 prebivalstva? A razen zgražanja, žalosti in zaskrbljenosti – NIČ. Kje je NATO? Kje je OZN in njegov Varnostni svet? Kje je EU? Kje je Slovenija? Kje so vsi “osvoboditelji” – tako glasni od 2001 dalje? Ženske v Afganistanu nimajo nafte niti plina. Nimajo rud niti drugih naravnih bogastev. Nimajo niti zemlje, ki bo jo lahko prodale. Zato za kapital niso zanimive. Premoženjske koristi korporacijam ne bodo prinesle. HUMANOST je pa več kot očitno pozabljena vrednota. Same so. Nevidne. Pozabljene.”
Levica je ameriško prisotnost v Afganistanu prikazovala kot “okupacijo”
Vse lepo in prav – a opcije blizu Martine Vuk so se v ZDA in drugod po zahodnem svetu dve desetletji neutrudno borile za to, da “osvoboditelji” Afganistan zapustijo in ženske prepustijo talibanom. Ves čas je bila retorika, da Američani izkoriščajo domorodno prebivalstvo, pojavljale so se celo nore teorije zarote, da CIA tam goji in preprodaja mak, ki ga uporablja za sintezo heroina.
