Piše: STA
Zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov bo v torek dopolnil 90 let. V zgodovino se je zapisal kot človek, ki je pomembno vplival na konec hladne vojne z Zahodom, ki je dopustil miren padec železne zavese in komunizma v vzhodnem bloku ter osamosvojitev podjarmljenih narodov v Sovjetski zvezi. A zaradi slednjega je v Rusiji tudi osovražen.
Kot navaja spletna enciklopedija Wikipedia, se je Mihael Sergejevič Gorbačov rodil 2. marca 1931 v revni kmečki družini v kraju Privolno pri Stavropolu na jugu Rusije. Kot pravnik se je že kmalu pridružil sovjetski komunistični partiji in se nato skozi leta prebil na sam vrh partijske strukture. Bil je njen osmi in zadnji generalni sekretar. Vodil jo je od leta 1985 do razpada Sovjetske zveze leta 1991.
Čeprav je bil zvest privrženec sovjetski državi in socialističnim idealom, je začel izvajati reforme okostenelega sistema, ki so bile po njegovem mnenju nujne za nadaljnje preživetje države. V to naj bi ga prepričala predvsem černobilska jedrska nesreča leta 1986, ki je razkrila številne resne pomanjkljivosti komunističnega sistema in nesposobnost najvišjih odločevalcev, da bi preprečili tovrstne katastrofe in zaščitili prebivalstvo.
Vpeljal je “perestrojko” za decentralizacijo odločanja predvsem na gospodarskem področju s ciljem izboljšati učinkovitost. Z “glasnostjo” pa je sprostil svobodo medijev in svobodo govora.
Na zunanjepolitičnem področju se je odločil za konec sovjetskega posredovanja v Afganistanu in za začetek pogovorov s tedanjim ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom, kar je vodilo v več sporazumov o omejitvi strateškega orožja in kasneje tudi v konec hladne vojne z Zahodom.
Vzhodnoevropskim državam, ki so bile dotlej pod trdnim sovjetskim vplivom, je pustil, da gredo “svojo pot”, in se na demokratično vrenje konec 80. let ni odzval z vojaškim posredovanjem, kot npr. ob zadušitvi praške pomladi. S tem je Vzhodni Evropi dopustil demokratizacijo, kar je vodilo v padec Berlinskega zidu in železne zavese v Evropi, združitev Nemčije in kasneje priključitev vzhodnoevropskih držav Evropski uniji in zvezi Nato.
A večja demokratizacija, decentralizacija in reforme so vodile tudi v razpad Sovjetske zveze, čeprav to, kot pravi Gorbačov sam, ni bil njegov namen. Ker je partija izgubljala svoj popoln vpliv na družbo, si je s tem nakopal tudi veliko nasprotnikov, zlasti privržencev “trde linije”. Leta 1991 so ga skušali vreči z oblasti z državnim udarom, ki pa ni uspel.
A vendarle je to pomenilo tudi konec Gorbačovove politične kariere in moral je odstopiti. Sovjetska zveza je razpadla, več republik pa se je odcepilo. Nasledstvo Sovjetske zveze je prevzela Rusija, njeno vodenje pa Boris Jelcin.
Gorbačov se je zatem bolj ali manj umaknil iz aktivne politike, a je ostal pomemben človek iz ozadja, ki še danes sporoča svoja stališča glede relevantnih tematik tako v Rusiji kot svetu. Veljal je za glasnega kritika tako Jelcina kot njegovega naslednika, sedanjega ruskega predsednika Vladimirja Putina. Svojo komunistično ideologijo pa je preobrazil v bolj socialdemokratsko.
Med zgodovinarji velja za eno najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja. Leta 1990 je prejel tudi Nobelovo nagrado za mir.
A čislan je predvsem v tujini, doma pa ga številni še danes označujejo za izdajalca. Sovjetski nostalgiki mu zamerijo, da je dopustil razpad sovjetskega imperija, ki so ga komunisti na ruševinah carske Rusije gradili 70 let. Da je bila to velika geostrateška napaka, je večkrat ocenil tudi Putin.
