Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Po atentatu nanj Trump, republikanski kandidat za predsednika ZDA, ne bi mogel imeti boljše možnosti za zmago na volitvah. Tokrat je imel izredno srečno ali, bolje rečeno, pametno roko tudi pri izbiri svojega podpredsedniškega kandidata, zato bomo v primeru Trumpove zmage nemara deležni svetovnega »ameriškega republikanskega miru« oz. mirnejših in ugodnejših časov v mednarodnem prostoru.
V primeru zmage republikanskega kandidata Donalda Trumpa na letošnjih ameriških predsedniških volitvah novembra in zmage Trumpovega podpredsednika J. D. Vanca na volitvah za predsednika leta 2028 in 2032 bi bil svet blagoslovljen z vsaj 12 leti miroljubne vladavine ZDA s strani dveh zelo pametnih ameriških republikanskih predsednikov. Ta trend bi se lahko kasneje še nadaljeval, saj ne bi imelo smisla spreminjati nečesa, kar bi delovalo.
Trump se je v času svojega predsedovanja v letih od 2017 do 2021 izkazal kot izvrsten predsednik. Ne le da je šlo pod njegovo vladavino zelo dobro ZDA, pač pa je na svetu vzpostavil relativni mir (umiril je celo militantnega severnokorejskega diktatorja). Če ne bi bilo krize s covidom-19, ki bi povzročila hude težave kateremu koli predsedniku, bi Trump zlahka dobil še en mandat. Toda tedanji Trumpov podpredsednik Mike Pence bržkone ne bi bil najboljši Trumpov naslednik, ker gre za republikanskega politika starega kova. Popolnoma drugačna pa je zgodba pri J. D. Vancu, ki je star komaj 39 let in kaže podoben ali še celo boljši slog razmišljanja kot Trump.
Odlična naveza Trump – Vance
Trump je poslovnež od glave do pet, zato ne razmišlja kot klasičen politik, kar je v njegovem primeru dobro. ZDA so po drugi svetovni vojni vodili predvsem politiki, ki so položaj ZDA doma in v svetu zakomplicirali, zato imajo danes ZDA celo kopico težav na domačem in mednarodnem prizorišču, kjer izgubljajo primat pred Kitajsko. Trump razume, da je treba ZDA okrepiti od znotraj, zato tudi njegov moto, da hoče ZDA spet narediti velike. To pa lahko ZDA storijo samo tako, da okrepijo domače gospodarstvo in rešijo domačega delavca, nehajo z norimi prebujenskimi (woke) politikami in se postavijo po robu kitajskemu vplivu na svetu predvsem na tak način, da Kitajsko ustavijo pri njenem mednarodnem »zastonjkarstvu«, ki ji ga omogoča globalizacija. Najboljše je to, da tega ne razume samo Trump, ki ima na voljo le še en mandat, pač pa tudi njegov (upajmo) prihodnji podpredsednik, ki izvira iz krajev, kjer ameriški delavci najbolj trpijo zaradi ponorele globalizacije. Tako Trump kot Vance, nekdanji ameriški marinec in iraški vojni veteran, sta protekcionista, ki so jima na prvem mestu interesi ZDA in njenih državljanov, ne pa neke utopične zunanjepolitične ambicije ZDA v režiji ameriških demokratov, ki bi radi po eni strani nadzirali ves svet, po drugi pa imeli čim bolj divjo globalizacijo – to dvoje seveda v luči dvigajoče se moči Kitajske ne gre skupaj. Če bo Trump nadaljeval s politikami iz svojega prvega mandata, o čemer nihče ne dvomi, si bo kasneje pridobil ogromno simpatij tudi med domačimi volivci, ki ga jeseni ne bodo volili, in ZDA bodo znova cvetele navznoter, medtem ko bodo globalisti vsepovsod po svetu vili roke in histerično razglabljali o koncu sveta, kot ga poznajo in si ga želijo. V takem ozračju bo seveda podpredsednik Vance leta 2028 predsedniške volitve dobil kot za šalo in ZDA bodo dobile mladega predsednika, ki bo v primeru, če bo nadaljeval s Trumpovo usmeritvijo ali jo celo zaostril (kar ta čas kaže), uspešen in znova izvoljen leta 2032. V tem času bo lahko poskrbel tudi za ustrezno nasledstvo in vse skupaj bo odlično ne le za ZDA, pač pa za ves svet in še posebej za Evropsko unijo.
Tehnokratski Bruselj trepeta pred Trumpom
Tehnokrati v Bruslju se Trumpa bojijo kot hudič križa. Vedo namreč, da zastonjkarstva na področju vojaške varnosti EU ne bo več. Trump in Vance tudi nasprotujeta nadaljevanju ukrajinske vojne, kar pomeni, da bo EU morala stopiti v mirovniške vode ter se strinjati s tem, da si Putin prisvoji del okupirane Ukrajine z mirovnim sporazumom, ki bo imel »žegen« tako ZDA kot EU, ali pa graditi silovito evropsko vojaško industrijo in podpirati Ukrajino brez ZDA še naprej v nedogled. V vsakem primeru bo to za državljane EU bolje, ker je dejstvo, da je v tem svetu pogoj za blaginjo močna vojaška industrija oz. sila, ne pa politike prismojenega zelenega prehoda, ki se kot rakrana zajedajo v moč evropskega gospodarstva in zmanjšujejo blaginjo prebivalcev EU. Kakorkoli že se bo EU opredelila do Trumpovega načrta po hitrem postopku končati vojno v Evropi in skleniti mir s Putinom na škodo Ukrajine, bo EU morala strniti svoje vrste in poskrbeti zase brez rešilnega padala v režiji ZDA, kar pomeni, da bo morala močno reducirati, če ne ustaviti zeleni prehod, se energetsko postaviti na lastne noge, začeti z absolutno bolj previdno migrantsko politiko in se – povedano z eno besedo – zresniti. To pa se lahko zgodi samo s političnim pomikom v desno, kar pa volivci EU tako ali tako želijo, saj so na evropskih volitvah izkazali svojo voljo točno v tej smeri.
Bo Trump rešil Evropo?
Mentalno blodnjav in odzemljen človek se včasih strezni oz. prebudi iz zasanjanosti, če prejme zaušnico, in potem spet začne normalno delovati. Če bo Trump zmagal in nadaljeval s svojimi politikami in če bo za njim prevzel Vance, ki je do norih evropskih politik še dosti bolj kritičen kot Trump, bo Evropska unija dobila zaušnico, kakršne ne pomni. To je dobro, ker bi se na osnovi tega lahko zgodil politični preobrat. EU bi morala uveljaviti politiko »velike palice«, ki jo je zastavil ameriški predsednik Theodore Roosevelt v prvem desetletju 20. stoletja. T. Roosevelt je pogosto govoril: »Govori tiho in nosi veliko palico in prišel boš daleč.« V skladu s to politiko bi EU morala razviti veliko vojaško zmogljivost, ki bi nasprotnike prisila v to, da do EU vzpostavijo strahospoštovanje. Drugi element te politike je spoštljivo vedenje do drugih narodov in nasprotnikov, kar EU že počne. Tretji element te politike je, da se nikoli ne blefira. Četrti element je, da se z vojaško silo udari samo tedaj, ko bi bila EU pripravljena udariti močno. In peti element te politike je dovoliti poraženemu nasprotniku, da kljub temu, da je poražen, ohrani svoj obraz, da torej ni ponižan. EU ima zadostne kapacitete in dovolj politične modrosti, da bi uporabljala politiko velike palice. V takih okoliščinah si Rusija ne bi drznila napasti EU ali pred njo rožljati z orožjem in tudi drugi sosedje EU, vključno s Turčijo, bi EU bolj spoštovali in je ne bi poskušali destabilizirati z migrantskimi tokovi iz Afrike in Azije.
Kaj pa če Trump ne zmaga?
Če bo na novembrskih volitvah v ZDA zmagal demokratski kandidat, svet in še posebej Zahod čakajo zelo težki časi. Kitajska bo na svetu v razmerah nore globalizacije na škodo Zahoda pridobivala vse več moči in vpliva. Vojna v Ukrajini bo zavrela. EU bo nadaljevala s svojimi samouničevalnimi politikami, ker bo živela v iluziji, da jo bodo v primeru težav rešile ZDA, kar pa se ne bo zgodilo, ker moč ZDA peša in bo pod demokratskim predsednikom še bolj pešala. Na Izrael bo čedalje več pritiskov, kar lahko okrepi vse bolj radikalni islamski blok na Bližnjem vzhodu – spet težava za EU. Varnost EU bo lahko ogrožena tudi zato, ker se lahko vojna iz Ukrajine razširi proti zahodnim državam, ki so bile nekoč pod vplivom Sovjetske zveze. Svet bo slej ko prej zajela huda gospodarska kriza, ker je globalizacija v resnici škodljiva, saj razkraja zahodna gospodarstva, Kitajci pa tudi niso vsemogočni in svetovne ekonomije sami, ki imajo kopico lastnih težav, nikakor ne bodo mogli rešiti.
