Piše: Jože Jan
Žirija je včeraj Nobelo nagrado za medicino podelila Davidu Juliusu in Ardemu Patapoutianu za odkritje receptorjev za temperaturo, bolečine in dotika, bistvene informacije za človeško preživetje in za interakcijo s svetom.
David Julius s Kalifornijske univerze v San Franciscu je za identifikacijo senzorja v živčnih končičih kože, ki se odziva na toploto, uporabil kapsaicin, ostro spojino v čili papriki.
Ardem Patapoutian z Inštituta Scripps v La Jolli (ZDA) je s celicami, občutljivimi na pritisk, odkril nov razred senzorjev, ki se odzivajo na mehanske dražljaje v koži in notranjih organih.
Ta odkritja so spodbudila vrsto raziskav, ki so privedle do hitrega povečanja našega razumevanja, kako naš živčni sistem zaznava toploto, mraz in mehanske dražljaje. Raziskave imajo tudi potencialne zdravstvene posledice, saj odkrivajo, kako zmanjšati kronične in akutne bolečine, povezane s številnimi boleznimi in poškodbami. Dejansko več farmacevtskih laboratorijev raziskuje identifikacijo molekul, ki delujejo na te receptorje, za zdravljenje različnih oblik kroničnih bolečin kot na primer artritisa.
Ena od skrivnosti, s katerimi se sooča človeštvo, je, kako dojemamo okolje. Mehanizmi, na katerih temeljijo naši čuti že tisočletja sprožajo radovednost. Na primer, kako oči zaznavajo svetlobo, kako zvočni valovi vplivajo na naše uho, kako kemične spojine delujejo z receptorji v nosu in ustih ter ustvarjajo vonj in okus. Imamo pa tudi druge načine dojemanja okolja: predstavljajte si, da v vročem poletnem dnevu hodite bosi po travniku. Pod nogami lahko čutite toploto sonca, božanje vetra, travo, po kateri hodite. Ti vtisi temperature, dotika in gibanja so bistveni za naše prilagajanje na spreminjajoče se okolje.
Zato je žirija priznala veliko vrednost razumevanja, kako človeško telo dojema okolje.
Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je Julius odkril, da je receptor, ki pri užitju kapsaicina (začinjena sestavina čilija) povzroči pekoč občutek v ustih, prav tako isti receptor, ki zazna toploto. Kasneje so nadaljevali to linijo raziskav z iskanjem receptorja za mraz. Zatekli so se k mentolu, ki je prisoten v meti in ugotovili, da je receptor za mentol in nizko temperaturo podoben tistemu za kapsaicin.
Istočasno je Ardem Patapoutian – armenski priseljenec, ki je v ZDA zbežal pred vojno v Libanonu – začel preučevati molekularne osnove bolezni.
Oba nagrajenca, ki sta se spoznala na Kalifornijski univerzi v San Franciscu sta se včeraj imenovala kot »tekmeca«, ki pa sta kmalu postala komplementarna, saj sta preiskovala različne prejemnike. Patapoutian je identificiral gene za receptorje, ki jih aktivira napetost, mehanska sila raztezanja. Te beljakovine, imenovane Piezos, so odgovorne za zaznavanje pritiska v koži in krvnih žilah, zato njihov pomen za zdravje presega le občutek dotika.
Poročilo žirije ob podelitvi Nobelove nagrade izjavlja: »Ta odkritja so odprla vrata mehanobiologiji, nastajajočemu področju raziskav, ki združuje biologijo, inženirstvo in fiziko.«
Patapoutian je prepričan, da bo mehanobiologija razkrila dodatno vrsto komunikacije med celicami, ki bo imela pozitivne posledice za biomedicinske raziskave. »Doslej smo življenje razumeli kot skupek kemičnih snovi. Mehanobiologija nam kaže, da imajo mehanske sile pomembno vlogo v procesih od celične delitve do sluha, dotika in bolečine. Kar smo odkrili doslej, je pomembno, vendar je le vrh ledene gore te nove znanosti« je izjavil Patapoutian.
Vir: ABC, Španija
