Piše: Vančo K. Tegov
Berlin je razkril votlo propagando predsednika Rumena Radeva in aparata državne varnosti. Petintrideset let po začetku tranzicije je bolgarska vlada dosegla brez primere mednarodno izolacijo. Na oblast se je vrnila ekipa z najtrdnejšo odvisnostjo od struktur nekdanje državne varnosti (DS).
Neposreden spopad med evroatlantsko realnostjo in prorusko usmeritvijo začasne vlade je postal javen po izjemno ostri izjavi nemškega veleposlaništva v Sofiji. Nemška veleposlanica Irene Planck je zadala hud diplomatski udarec tezam premierja Radeva, ki vztraja pri ustavitvi vojaške pomoči Ukrajini pod krinko »takojšnjih mirovnih pogajanj«.
Veleposlanica Planck je postavila preprosto, a ključno vprašanje, ki se mu bolgarski uradni mediji namerno izogibajo: »Če vztrajate pri pogajanjih, a Ukrajini ne dobavljate orožja, potem mi razložite, kako nameravate Putina posaditi za pogajalsko mizo?«
Kako je Berlin v Sofiji razkril kremeljski narativ
Uradno stališče Nemčije razkriva popoln bankrot bolgarske zunanje politike.
Iluzija dialoga z agresorjem: veleposlanica Planck je jasno poudarila, da ruski predsednik Vladimir Putin ne kaže nobene pripravljenosti za resničen dialog. Moskva sistematično zavrača vse mednarodne pobude, vključno z najnovejšim predlogom Ukrajine na srečanju G7. »Putin se ne želi pogajati,« je izjavila nemška diplomatka.
Berlin je uradno opozoril, da bolgarsko vztrajanje pri prenehanju obrambne pomoči Kijevu ne vodi k miru, temveč k kapitulaciji in poglobitvi ruske agresije: »Če nehate podpirati Ukrajino, boste oslabili njen položaj. In potem bo imel Putin še manj potrebe po pogajanjih o čemerkoli.«
Radevovi poskusi promocije teze o »miru« v evropskih prestolnicah so se popolnoma izjalovili.
Njegov obisk Berlina, kjer se je srečal s kanclerjem Friedrichom Merzom, je potekal v popolni informacijski blokadi in brez zanimanja vodilnih nemških medijev.
Napetosti med Sofijo in Brusljem so se dodatno zaostrile, ko je Radev napovedal, da bo Bolgarija zavrnila naslednji paket sankcij EU, če bosta vanj vključena ruski patriarh Kiril in nekdanji šef Lukoila Vagit Alekperov.
To dejanje jasno kaže, v čigavem interesu deluje sedanja vlada. Vedenje uradnega aparata ni osamljen incident, temveč nadaljevanje modela, ki je bil Bolgariji vsiljen po 9. septembru 1944. Današnje »matrjoške« na oblasti uporabljajo isto sovjetsko matrico, v kateri se nacionalni interes Bolgarije žrtvuje za ruske imperialne cilje.
Konec iluzije »nevtralnosti«
Stališče Berlina dokazuje, da evropski partnerji ne nameravajo več zamižati pred dvojno igro aparata državne varnosti v Sofiji. Javna napetost v Bolgariji je na kritični točki, ekonomska dejstva pa hitro razbijajo propagandno mrežo.
Edina pot iz tega geopolitičnega in fiskalnega močvirja je radikalen protest. Sicer bo država na zadnji ravnini zgodovinskih priložnosti ostala povožena od realnosti, ki je boleča in porazna – ne toliko za marionete kot za celotno družbo in narod.
Bolgari znajo protestirati. Težava je le v tem, da so si tega ustroja – oziroma Radeva – tako želeli, da so ga z veliko večino izvolili. Zdaj pa jim je nerodno priznati, da so se zmotili. Razen če si res želijo starih časov in ruske »medvedje šape« nad glavo.
Vrag si ga vedi!
