Piše: G. B.
Ugibanj o tem, kdo je človek, ki je prejšnjo noč packal kipe na Podbrdu pri Medžugorju in nato z ognjem napadel še zunanji oltar pred cerkvijo sv. Jakoba, je očitno konec.
Če se je prve ure po incidentu še ugibalo, ali je v ozadju satanizem, morda celo islamizem ali napad kakšnega protestantskega fundamentalista, je nato postalo jasno, da je zgodba pravzaprav še bolj žalostna. In hkrati zapletena.
Kot razkrivajo lokalni mediji, je bil glavni akter dogajanja 31-letni Poljak Bartłomiej Krakowiak. Ki ni kdorkoli. Ni namreč niti terorist, niti plačanec. Pač pa, kot pravi novinar in teolog Zvonimir Despot, produkt “radikalne oblike medžugorske duhovnosti”. Pred devetimi leti je Krakowiak postal zvezdnik medijev na Poljskem, ko je opravil peš romanje od Varšave do Medžugorja, potem ko se je boril z depresijo, odvisnostjo in posledicami težkega otroštva. Kot ikono spreobrnjenja so ga vključili celo v igrano-dokumentarni film, ki so ga posneli o njem.
Ni povsem jasno, ali je takrat imel ob sebi kakšnega duhovnega voditelja, dejstvo pa je, da psihične posledice pri njem niso bile sanirane, zato je bil dejansko “tempirana bomba”. “Ko je verski zanos, ki je leta služil kot zaščita pred hudo psihozo in depresijo, odpovedala pod bremenom nove življenjske krize, je nastal vakuum. Čovjek, ki je nekoč v Medžugorju videl edino rešitev, je v fazi akutnega psihotičnega zloma v tem istem mestu prepoznal izvor svojega neuspeha. Njegovi transparenti, na katerih vidce imenuje prevarante in pušča šifrirane številke, niso krik razuma, pač pa šolski primer nepovezanega obolelega uma, ki je vero pretvoril v destrukcijo,” navaja Despot.
Zato tega dejanja ne moremo razumeti skozi prizmo kriminala ali napada na svetišče. Je pa to tudi opomin, kako tanka je meja med verskim fanatizmom in resnimi duševnimi boleznimi. “Medžugorje je preživelo komunistične pritiske, vojne in teološka nasprotovanja, pa bo preživelo tudi nekaj litrov bencina in črne barve,” pravi Despot in dodaja, da se bodo morale tudi cerkvene organizacije naučiti, da se za velikimi filmskimi zgodbami o “čudežnih ozdravljenjih” skrivajo tudi posamezniki, ki bi namesto medijskega prostora potrebovali resno in strokovno psihiatrično pomoč. Storilec sedaj potrebuje predvsem bolnišnico in ne kletve, hercegovski javnosti pa več razuma in manj teorij zarote pri vsakem incidentu, ki pretrese lokalno skupnost.
