Piše: C. R.
Odkritje dokazuje, da so pred 8000 leti v Evropi namerno mumificirali trupla. Trupla teh ljudi so pred pokopom posušili in jih položili na tla.
Pred šestdesetimi leti so v kraju Arapouco conchero v dolini Sado na jugu Portugalske izvedli izkopavanje. V arheologiji se izraz conchero nanaša na prazgodovinsko najdišče ostankov školjk, mehkužcev in rib, ki so jih pustili ljudje.
Ta mesta so prava zakladnica, saj razkrivajo številne informacije o človeškem vedenju. Navsezadnje so ljudje tam odlagali tudi druge predmete, kot so kamnito ali kovinsko orodje, razbita keramika ali orožje. Včasih so ta odlagališča uporabljali tudi za obrede ali pokope.
Med izkopavanji med letoma 1958 in 1964 so arheologi našli več kot 100 okostij ljudi iz kamene dobe v različnih lupinah. Večina teh mrtvih je bila datirana med 8150 in 7000 leti.
V arhivih ni bilo več podatkov o kraju izkopavanja, tako da prvotnega položaja okostij in njihove natančne lokacije ni bilo mogoče rekonstruirati. Na srečo je portugalski arheolog João Luís Cardoso odkril dva nerazvita zvitka filma iz začetnega izkopavanja.
Dokazi o najstarejših mumijah v Evropi
S pomočjo teh slik je ekipa z Univerze Uppsala lahko podrobneje raziskala pokope in ugotovila presenetljive rezultate: dva mrtvaka sta bila mumificirana, preden so ju pokopali. To bi bil najstarejši dokaz mumifikacije iz kamene dobe v Evropi.
Dejstvo, da je ta praksa namerne mumifikacije v Evropi obstajala že pred 8000 leti, nikakor ni nepomembno. Najstarejše ohranjene mumije na svetu so stare približno 7000 let in izvirajo iz kulture Chinchorro v današnjem Čilu.
Za primerjavo: stari Egipčani so pred približno 5000 leti shranjevali telesa umrlih, da bi jih ohranili za posmrtno življenje. Tudi Ötzijeva ledeniška mumija je stara približno 5000 let, vendar ni bila namerno ohranjena, temveč so jo mumificirale naravne okoliščine.
Dve mumiji, najdeni na Portugalskem, izstopata zaradi nenavadnega položaja telesa, so zapisali v reviji European Journal of Archaeology. Za mumifikacijo so jim roke in noge tako upognili, da je bilo med kostmi komaj kaj prostora. Raziskovalna skupina domneva, da so pokojnike najprej zelo tesno zavili in jih nato dolgo sušili na zraku ali ognju, preden so jih pokopali.
Po mnenju raziskovalne skupine vse najdene značilnosti jasno kažejo, da niso bili pokopani takoj po smrti. Če so bili umrli deležni zahtevne obravnave in so jih v to školjčno grobišče pripeljali z drugih lokacij, bi to poudarilo tudi pomen obrednega in pokopališkega mesta.
Vir: Deutsche Welle
