Matteo Salvini, letnik 1973, rojen v Milanu, je legist od svojega 18. leta starosti. Svojo politično pot je začel kot mestni svetnik Severne lige (Lega Nord), politične stranke, ki se je v 90. letih z geslom Svobodna Padanija (Padania libera) zavzemala za odcepitev severne Italije. To je njegova zgodba.
Kdor spremlja italijansko politiko, ve, kako zapletene so razmere v naši zahodni sosedi. Po obdobju Silvia Berlusconija, ki je bil odstranjen iz politike z nizom sodnih procesov, so sledila leta precejšnje nestabilnosti s tehničnimi vladami. Zadnji premier, levičar Matteo Renzi, je bil hkrati tudi zadnje veliko globalistično upanje. Pod njegovim vladanjem je Italijo preplavil migrantski val, v katerem je Italija pridobila kar 413.000 migrantov, z vrhuncem v letu 2016, ko jih je na barkah iz Afrike priplulo več kot 181.000. Zaton vladavine italijanske levice je Italija dočakala tudi z več kot petimi milijoni ljudi, ki živijo v revščini, in s splošno degradacijo kvalitete življenja povprečnega Italijana.
Zato volilna zmaga desnosredinske koalicije marca letos ni bila presenečenje. Presenečenje pa je bil razultat evroskeptične stranke Liga pod vodstvom Mattea Salvinija, ki je znotraj koalicije prehitela Berlusconijevo Naprej, Italija in ki bi tako skladno s predvolilnim dogovorom morala prevzeti vodenje vlade. Med strankami je največ glasov doseglo Gibanje petih zvezd, kar je vodilo po načelih politične aritmetike v naporna pogajanja o oblikovanju vlade. Salvini je ob tem pokazal dobršno mero politične modrosti in se odpovedal premierskemu položaju v zameno za oblikovanje vladne koalicije med dvema največjima strankama. S tem je Salvini kot novi podpredsednik vlade in notranji minister dobil priložnost, da začne svoj zmagoviti pohod, ki se mu je že v nekaj mesecih izjemno obrestoval.
Volilna zmaga desne sredine
Njegova dejanja so pretresla Bruselj in preprečila izvajanje načrta afriške poselitve, ki je Italijo začel spreminjati v migrantski žep Evrope. Po najnovejših anketah je Liga v pol leta podvojila priljubljenost. S 17,6 odstotka glasov, kolikor jih je prejela na volitvah, je Salvini v samo 70 dneh presegel 30-odstotno podporo. Z drugimi besedami, Salvinijeva Liga je danes glavna nacionalna politična sila v Italiji, Salvini pa najbolj priljubljeni politik. Razlogi za ta neverjetni vzpon niso toliko programske usmeritve Lige, ampak osebnost Mattea Salvinija. “Sem in bom ostal populist, saj kdor posluša ljudstvo, opravlja svoje delo; ljudje so naveličani chic radikalcev, ki zaničujejo delavca,” so besede nove zvezde italijanske in evropske politike, ki Italijanom obljublja varnost, ukinitev za Italijo škodljivih ukrepov, ki jih je vsilila EU, manj davkov in birokracije, več pravičnosti in celo kemično kastracijo za posliljevalce. Kdo je torej politik, ki se ne zmeni za politično korektnost in ki v svojih nastopih odkrito pove, da bodo o Italiji odločali Italijani, ne pa Berlin in Bruselj, prav tako tudi ne svetovni finančni trgi?
Nacionalna suverenost v Evropi narodov
Matteo Salvini, leta 1973 rojen v Milanu, je legist od svojega 18. leta starosti. Svojo politično pot je začel kot mestni svetnik Severne lige (Lega Nord), politične stranke, ki je z geslom Svobodna Padanija (Padania libera) v 90. letih s svojim zavzemanjem za avtonomijo italijanskih pokrajin, tudi odcepitev severa, dosegala velike uspehe v severnih italijanskih pokrajinah. Tako je leta 1993 Severna liga dobila tudi svojega župana Milana. Večina tradicionalnih strank je njen uspeh pripisovala protestnim glasovom razočaranih volivcev, vendar se je njen vpliv vztrajno povečeval. Njena moč na nacionalni ravni je dosegala 8 odstotkov, kar je zadostovalo za koalicijsko partnerstvo z Berlusconijem in sodelovanje v vladi. S padcem Berlusconija je tudi Liga odšla v opozicijo, njena moč pa se je začela postopoma zmanjševati. Tako je na državnih volitvah 2013 dosegla samo 4 odstotke, izgubljati pa je začela tudi na lokalni ravni v svojih tradicionalnih okoljih.
Matteo Salvini je svojo politično pot gradil kot legistični evropski poslanec, izvoljen v evropski parlament redno od leta 2004 dalje, kjer je bil del skupine Evropa narodov in svobode (Europe of Nations and Freedom, ENF) skupaj z Nacionalno fronto (Fronte nationale) Le Penove, avstrijskimi svobodnjaki, angleško UKIP in drugimi manjšimi patriotskimi strankami. Po zaostritvi migrantske krize se je zelo aktiviral na področju migracij ter postal znan kot oster kritik ilegalnih migracij in politike tolerance do migrantskega kriminala. Po škandalih znotraj Severne liga je bil decembra 2013 izvoljen za novega sekretarja Lige. A le redki bi tedaj stavili nanj. Severna liga je bila v času, ko je njeno vodenje prevzel Salvini, na državni ravni marginalizirana. Vendar je Salviniju po letih vztrajnega dela uspel veliki met. Ligo mu je uspelo reformirati in njeno tradicionalno politično agendo preoblikovati v nacionalni program. Boj za avtonomijo severa je postal boj za nacionalno suverenost Italije. Primeri dobrega vladanja legističnih županov so postal vzorci učinkovitega upravljanja celotne države. Začel se je Salvinijev pohod po Italiji, kjer je v neposrednih stikih z ljudmi predstavljal svojo vizijo reševanja ilegalnih migracij in novega nacionalnega zagona Italije. Februarja 2015 je v Rimu organiziral zborovanje proti Renzijevi vladi, ki se ga je udeležilo 30.000 ljudi – jasen znak , da se je njegov vpliv začel širiti s severa proti osrednji Italiji. Salvini je bil 2017 znova izvoljen za sekretarja Lige in takoj začel s pripravo na državne volitve. Podkrepljen s konkretnimi dosežki in rezultati legističnih regij Salvini Italijanom ni govoril na pamet. Zanj so govorili rezultati. In seveda njegova karizmatična osebnost.
Kar Salvini obljubi, to tudi naredi
Matteu Salviniju je uspelo v kratkem obdobju ministrovanja doseči nekaj ključnih ukrepov. Zanj govorijo rezultati. V času, odkar je notranji minister, je Salvini s svojo politiko dosegel, da so se prihodi migrantov iz Afrike prek Sredozemlja praktično ustavili. V preteklih 12 mesecih je prišlo na ta način v Italijo približno 195.000 oseb, 532 na dan. V septembru 2018 jih je prišlo približno 60 na dan. Danes novih bark nevladnih organizacij praktično ni več. Salvini dela to, kar je svojim volilcem obljubil. Sprejetje dekreta o varnosti, ki je zaostril pogoje za pridobitev stalnega prebivališča in izgon migrantov, ki naredijo kriminalna dejanja, je bil naslednji zmagoviti ukrep. S tem se je končala praksa, ki jo je uvedel Romano Prodi leta 1998, ki je dopuščala izdajo osebnih dokumentov tudi tistim migrantom, ki niso izpolnjevali sicerjšnjh pogojev za begunce ali mendarodno zaščito, in sicer na podlagi splošnih “humanitarnih razlogov”. Salvinijev dekret pomeni konec politike množične legalizacije migracij, danes poteka repatriacija oziroma vračanje migrantov v matične države. Salvini je hkrati začel pogajanja z oblastmi Libije, Tunizije in drugih afriških držav za obnovo dvostranskih dogovorov. Vrnitve bo po nekaterih ocenah deležno približno pol milijona migrantov.
Bo nova politika Italije uspela? Globalistične finančne elite vračajo udarec. Po napovedanih davčnih spremembah in uvedbi enotne davčne stopnje kot tudi reformi pokojninskega sistema se je bonitetna ocena Italije takoj znižala, Bruselj pa je zavrnil italijanski proračun z izgovorom, da krši sprejete omejitve glede javne porabe. Zanimivo, da to ni bilo moteče v času socialističnih vlad, ki so, tako je pred kratkim priznala ena od socialističnih poslank, imele od Bruslja tiho soglasje za proračunske kršitve v zameno za sprejemanje migrantov iz Afrike. »Italija je trdna država,« na to odgovarja Salvini. »Tukaj smo zato, da odgovorimo na probleme Italijanov, ne pa zato, da se prestrašimo bonitetnih agencij, ki so v preteklosti pokazale, kako se zmotijo v svojih ocenah, kar se bo zgodilo tudi tokrat.«
Kralj socialnih medijev
Ne smemo prezreti, da je Salvini eden redkih politikov, ki ga imajo ljudje resnično radi in mu zaupajo. To je videti iz vseh njegovih javnih pojavljanj in nastopov, s katerimi privablja na tisoče ljudi vseh starosti in provenience, tako delavce kot podjetnike, ženske in moške, mlade in stare. Ljudje mu preprosto verjamejo, saj je po dolgih letih, če ne celo desetletjih, prvi, ki brez sprenevedanja imenuje stvari take, kot v resnici so. Tako na primer na Junckerjeve grožnje odgovarja, da se s pijanci ne pogovarja. To je njegov slog: povedati, kar misli, brez olepšav, brez politične korektnosti.
Salvini je mojster osebne komunikacije z volivci, hkrati pa tudi politik, ki zna uporabljati socialne medije, predvsem Facebook in Twitter. Prav njegova volilna kampanja na socialnih medijih je bila tista prednost, s katero je nadomestil ignoriranje, ki ga je bil deležen s strani večine medijev. V svoji značilni ležerni drži, vedno nasmejan in dobre volje, pošilja prek Twitterja in Facebooka pozdrave vsem, zlasti tistim “simpatičnim”, kot jih imenuje, ki ga žalijo in mu celo grozijo. Kritiki mu očitajo, da nenehno tvita. Salvini je dejansko stalno navzoč na socialnih omrežjih in se vklaplja iz enega direktnega FB-prenosa v drugega. Preprost, spontan, prepričljiv. Kot pravijo poznavalci, so Salvinijevi tviti, ki prihajajo neposredno k volivcem, nadomestili delo tiskovnih agencij.
»Vi me žalite, jaz grem naprej!«
Salvini se srečuje s silovitim odporom medijev, polnih levičarskih propagandistov, kot tudi poskusom diskreditiranja na umetniško-kulturni sceni, ki pa je v Italiji bistveno bolj uravnotežena. Demonizirajo ga tudi nekateri svetovni estradniki, zadnji primer je globalistični multimilijonar Bono, ki je v enem od svojih umetniško-političnih performansov uporabljal kar satanistično scenografijo. Levičarska anarhistična druščina je vsakodnevno zaposlena s pisanjem protisalvinijevskih grafitov in z obešenjem lutk z njegovo podobo. A zdi se, da bolj kot se italijanski »antifa« mučijo z napadi na Salvinija, bolj mu raste popularnost in boljše volilne izide dobiva. Ne nazadnje je oktobra na lokalnih volitvah Liga dosegla zgodovinski rezultat celo v tradicionalno neosvojljivi Južni Tirolski (Alto Adige) in v Bolzanu dosegla kar 30 odstotkov! S tem je Liga zaokrožila svoj vpliv v Severni Italiji in se potrdila kot največja politična sila v vseh severnih pokrajinah.
Na očitke o fašizmu Salvini odgovarja, da so tovrstne etikete preživete. “Desnica ali levica? Stare zadeve. Danes je razlika med maloštevilčnimi mogočnimi, ki ukazujejo in služijo (lobiji, multinaciolanke, bankirji, finančniki), in veliko tistimi, ki jim je ta Evropa norcev ukradla delo in prihodnost,” pravi Salvini. In še: “Fašizem in komunizem sta mrtva. Sem antifašist kot tudi antikomunist.” Za Salvinija so pravi sovražniki Evrope tisti, ki se delajo, da je vse v redu, medtem ko je jasno, da nič ni v redu. “Pravi evropeisti so tisti, ki priznavajo, da je EU bankirjev, multinacionalk in birokratov negacija vrednot in razlogov, zaradi katerih je EU nastala.” Prepričan je, da je na delu jasen poskus etničnega nadomeščanja evropskih narodov in kulture z migranti, kar bo uničilo Evropo in posledično naredilo en sam jezik, ljudi brez identitete, potrošnike, sužnje. Kot poudarja, “gre za ekonomsko in komercialno operacijo, ki jo financirajo ljudje, kot je Soros. Vse institucije, ki jih financirajo tudi s samo enim evrom ljudje, kot je Soros , bi prepovedal,” pravi Salvini.
Patriot nove Evrope
Salvini je populist v najboljšem pomenu besede. Njegova politika je politika za reševanje konkretnih problemov ljudi. Salvini je patriot. Njegove rešitve pomenijo zaščito italijanskega naroda in kulture, zaščito odličnosti italijanske ekonomske in kulturne ustvarjalnosti. Svojo politiko usmerja tudi v ustvarjanje razmer za večjo rodnost in s tem obstanek italijanskega naroda. Salvini je suverenist. Italija se prvič v zadnjih desetih letih ukvarja s svojo nacionalno suverenostjo, sprejema ukrepe pred migrantsko invazijo in uvaja varovanje svojih meja. Da je Salvini politik dolge dobe, priča tudi dejstvo, da bi se, če bi bil danes v Italiji referendum o članstvu v EU, večina odločila proti. To pomeni, da je suverenizem in patriotizem danes v Italiji šele v vzponu in da v Italiji ne bo več nikoli tako, kot je bilo v času, ko so iz nje želeli narediti izropan evropski migrantski jug.
