Piše: Kulturnimarksizem.si
Z namestnikom poljskega ministra za pravosodje Marcinom Romanowskim smo se pogovarjali o številnih temah: aktualnosti ruske invazije na Ukrajino, solidarnosti Poljakov s pravimi begunci, napadih EU na Poljsko in novem zakonu o nasilju v družini.
Pilsudski je govoril, da je rusko politiko zaznamoval imperializem, tako carski kot rdeči. Ali je ta invazija dokončen dokaz, da se je Rusija vrnila k tej politiki?
Najprej je treba poudariti, da to še ni – kot nekateri še vedno mislijo – vrnitev Rusije k neoimperializmu. Na Poljskem, ki se že stoletja bori proti ruskim ali sovjetskim ambicijam po obvladovanju sveta ali vsaj vzhodne in srednje Evrope, se tega popolnoma zavedamo. Ruska politična miselnost je od časov Petra Velikega genetsko usmerjena v ambiciozne, agresivne in ofenzivne metode delovanja. To vključuje brutalno nasilje, uničevanje evropske stabilnosti, ne glede na to, kakšna je. Spopad med Rusijo in tako imenovanim Zahodom v času Petra Velikega je bil temeljni spopad, ki je na novo opredelil odnos med vzhodnim in zahodnim delom Evrope. Za Rusijo so bile vse koristi, ki so prihajale z Zahoda, pri čemer moramo spomniti, da je bila katoliška Poljska vedno del zahodne kulture – kot so tehnologija ali politične ideje -, uporabljene zgolj instrumentalno. Rusija jih nikoli ni želela pridobiti, da bi postala del zahodnega kulturnega kroga, selektivno je prevzemala tisto, kar je bilo primerno in potrebno za obnovo njene vojaške moči. Vendar je Rusija uspešno uporabila napredek, da je na ruševinah Poljske zgradila svoj imperij.
S tega vidika je treba priznati, da ni bilo “konca zgodovine”, ki so ga razglašali ugledni zahodni intelektualci. Ruski imperij je kvečjemu rahlo zadihal. Pred tremi stoletji se je zgodilo isto – izkoristil je otoplitev odnosov z Zahodom in množičen izvoz naravnih virov, da je premagal svojo tehnološko zaostalost in obnovil svoje vojaške zmogljivosti. Rusija je bila in je še vedno imperialna država, ki si na vsak način prizadeva razširiti svoj vpliv. Če danes ne bomo pomagali Ukrajini, če ne bomo ustavili ruskih imperialnih apetitov, bomo morali jutri ali pojutrišnjem braniti Rigo, Vilno ali Varšavo. Ko 30 kilometrov od naše meje padajo ruske bombe in je oblegano glavno mesto naše sosede, s katero smo nekoč ustvarili skupno državo, ni časa za politično korektnost. Če bodo na strani starih držav EU namesto politikov klovni, bo Putinov scenarij obnove ruskega imperija žal uspel.
Na to je leta 2008 v Gruziji opozarjal Lech Kaczyński, vendar se zdi, da Poljakov nihče ni hotel poslušati, dokler ni bilo prepozno.
Padec “imperija zla”, kot je Ronald Regan imenoval Sovjetsko zvezo, je bil sprva le previdno optimističen. Kmalu je postalo jasno, da v Rusiji pod novim praporom ne delujejo le stare ideje, ampak predvsem isti ljudje. V Rusiji so še naprej prevladovale ideje, ki so temeljile na moči, in povezani načrti za razširitev ruskega vplivnega območja. Seveda je bilo v devetdesetih letih, ko je Rusijo pestila stalna gospodarska kriza, takšno strategijo nemogoče uresničiti, čeprav je Rusija že takrat napenjala mišice – spomnimo se drame v Čečeniji. Rusko gospodarstvo se je razvilo šele v začetku leta 2000 s poslovnimi sporazumi z Zahodom, ki je začel množično kupovati energetske vire. Naivno se je verjelo, da bo Moskva postala enakovreden partner, vreden strateškega zaupanja. Milijarde dolarjev, zaslužene s prodajo nafte in zemeljskega plina, niso gradile demokracije, temveč so napajale obnovo sovjetskega vojnega stroja. Stroja, ki je leta 2008 napadel Gruzijo in leta 2014 izvedel intervencijo brez primere v Ukrajini. Poljski predsednik Lech Kaczynski, ki je umrl v Rusiji v še danes nepojasnjenih okoliščinah, je že v Tbilisiju pod streli ruskih raket izrekel zdaj že legendarne besede: “Danes Gruzija, jutri Ukrajina, pojutrišnjem baltske države, pozneje pa bo morda prišel čas tudi za mojo državo Poljsko,”
Takrat predsedniku Kaczynskemu ni prisluhnil nihče s tako imenovanega Zahoda. Očitali so nam rusofobijo, manijo preganjanja itd. Celo nekateri predstavniki današnje poljske opozicije so se predsedniku smejali in se norčevali iz njegovih napovedi. Po skoraj 15 letih vemo, da je imel prav. Rusija ni in ne bo demokratična, vsaj ne v bližnji prihodnosti. Rusija še vedno deluje v kontekstu “imperija zla”. Poleg tega predsednik Putin odkrito izjavlja, da želi ponovno ustvariti takšen imperij, in hrepeni po izgubljeni ZSSR.
Hkrati je politika EU pod nemškim vodstvom dejavno sodelovala pri izvajanju ruskih načrtov. Gradnja Severnega toka 1 in nato Severnega toka 2 je najprej omogočila ruski napad na Ukrajino leta 2014 in nato sedanjo vojno. Nori podnebni cilji programa Fit for 55 skupaj z zapiranjem jedrskih elektrarn poglabljajo odvisnost EU od Rusije. Za Poljsko sodelovanje v tem načrtu ne bi bilo več le gospodarski, temveč tudi politični in vojaški samomor. Danes smo priča popolnemu neuspehu evropske politike pod nemškim vodstvom. To politiko so vodili Merklova, Timmermans, von der Leyen in Reynders. EU bo preživela le, če bomo spremenili smer za 180 stopinj.
Več si lahko preberete TUKAJ.
