Piše: Goran Andrijanić
Ko se je Poljska 24. februarja prebudila z novico o začetku ruske invazije na Ukrajino, je bil pri nas malokdo res presenečen.
Poljski državniki že dlje časa opozarjajo svetovno javnost na nevarnost, ki jo predstavlja režim Vladimirja Putina. Skupaj z baltiškimi državami je Poljska pozvala evropske centre moči, da se »streznijo« glede politike Kremlja in pojasnila, da poslovanje z ruskim režimom ne bo preprečilo njegovih imperialističnih tendenc. Pogosto je naletela na brezbrižnost in včasih na posmeh. A ni obupala, tudi ko so ti centri moči ostali ravnodušni do kopičenja ruskih čet na ukrajinskih mejah.
»Danes Gruzija, jutri Ukrajina, pojutrišnjem baltiške države, potem pa bo verjetno na vrsti moja Poljska.« To so besede pokojnega poljskega predsednika Lecha Kaczyńskega, izrečene leta 2008 v Tbilisiju v vojni med Gruzijo in Rusijo. Njegove besede pogosto citirajo tukaj na Poljskem in zdi se, da se nam pred očmi počasi odvija scenarij, ki je v njih izrečen. Postanejo nekakšna izpolnjena prerokba.
Če je bil med Poljaki po novici o ruskem vdoru v Ukrajino kakšen element šoka, je bil ta verjetno posledica obsega agresije.
Vse več analitikov se je pri nas nagibalo k teoriji, da Putin ne bo izvedel tako širokega napada, ampak se bo osredotočil na vzhodno fronto in poskušal povezati okupirana ozemlja Donbasa in Krima. Vendar je bil ruski voditelj znova presenečen nad količino svoje imperialistične megalomanije.
Še eno, kar je delno presenetilo ali zaskrbelo lokalno javnost, je aktivna vloga Belorusije v agresiji. Režim Aleksandra Lukašenka je bil vedno pod očitnim nadzorom Kremlja, toda to, kar se je zgodilo zdaj, kaže, da je bila država spremenjena v logistično platformo za ruske invazije.
Kot je dejala Agnieszka Romaszewska, direktorica poljske televizije Belsat: Lukašenko je bil vedno podrejen Putinu, zdaj pa si diktator Kremlja vanj briše noge. Vse, kar se dogaja, kaže, da obstaja določen scenarij, po katerem bo rusko topništvo ostalo v Belorusiji, kar bo imelo velike posledice za varnostne razmere na vzhodni meji Nata.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in drugi evropski voditelji danes ponavljajo tezo, ki so jo Poljaki zagovarjali že leta: da je odvisnost Evrope od ruskega plina prevelika in da ga Putin uporablja za svoje politične namene.
Zdaj bi Poljaki lahko rekli: lepo smo vam govorili. Vendar to za Varšavo ni preveliko zadoščenje, še posebej ko se vidi, da Nemčija, najmočnejša država EU, ni v celoti pripravljena na soočanje s posledicami svoje slabe politike.
Poljaki menijo, da je ta slaba politika Berlina, Bruslja in Pariza pripeljala do tega, kar danes vidimo v Ukrajini. Kot je te dni dejal nekdanji poljski zunanji minister Witold Waszczykowski, je »Zahod dvignil Putina«. Donald Tusk je aktivno pomagal tistemu Zahodu in takšni politiki, medtem ko je bil predsednik poljske vlade. In tega pri nas ni pozabil nihče, zdaj ko je grožnja konflikta med Rusijo in Natom postala nekaj povsem resničnega.
Poljski premier Mateusz Morawiecki ostaja najmočnejši zagovornik strožjih sankcij proti Rusiji in začetka procesa osvobajanja energetske odvisnosti od Moskve. Po letih in letih ignoriranja te teme se Evropa končno začenja zavedati, da se premogu in atomski energiji ni mogoče odreči samo v tem procesu. To ni več tabu.
Toda ali je bilo treba Putinu res poteptati Ukrajino, da bi se Evropa naučila teh pomembnih lekcij?
Medtem je na Poljskem že na sto tisoče ukrajinskih beguncev. V prvem valu jih je bila večina nastanjena v zasebne domove Poljakov. Državo, ki je bila nekoč razglašena za »neobčutljivo« za begunce, zdaj v zahodnih medijih opisujejo kot primer humanosti.
Če komu ni jasno, kaj se dogaja, je stvar zelo preprosta. Poljaki so vedno znali razlikovati med ekonomskim migrantom, ki ga Putin uporablja kot sredstvo za hibridno vojno, in pristnim beguncem, ki potrebuje pomoč.
Goran Andrijanić je hrvaški novinar in publicist, ki živi na Poljskem.
