Piše: Markus Bernath
Nemški podjetniki so Rusiji za plin plačali milijarde evrov. Vlada Angele Merkel ni upoštevala ukrajinskih opozoril glede napada. Še huje, njena vlada je vračunala nevarnost vojne. Nova knjiga osvetljuje temno zgodbo Severnega toka 2.
Nekdanji kancler se je opravičil. Izgorelost, je sporočil zdravnik Gerharda Schröderja. Rečeno je, da mora skoraj 81-letnik na klinično zdravljenje in Schröder zato v bližnji prihodnosti ne bo na voljo kot priča parlamentarni preiskovalni komisiji o Severnem toku 2. Dobre novice za njegovo stranko SPD v Berlinu, pa tudi v vzhodni nemški zvezni deželi Mecklenburg-Predpomorjanska, kjer je opozicija v deželnem parlamentu prisilila vlado, da ustanovi preiskovalno komisijo. Kdo si še želi svoje umazano perilo prati v javnosti? Predvsem o morda največji zunanjepolitični napaki, ki so jo nemški politiki s Putinovim prijateljem Gerhardom Schröderjem na čelu naredili po letu 1945?
Od sobote je v knjigarnah knjiga, ki osvetljuje prav to napako: kako je Nemčija med letoma 2005 in 2022 zgradila plinovoda Severni tok 1 in 2 ter tako zavestno financirala rusko agresivno vojno proti Ukrajini. Zgodovinski škandal, pravita Steffen Dobbert in Ulrich Thiele, nemška novinarja, ki sta tri leta delala na knjigi “Nord Stream- Wie Deutschland Putins Krieg bezahlt” (Severni tok ali kako je Nemčija plačala Putinovo vojno). In še huje: škandal, ki ga je zavestno zagrešila vlada takratne kanclerke Angele Merkel.
Šokirani Ukrajinci
Pred začetkom napadalne vojne je Nemčija Rusiji vsako leto nakazala od 10 do 11 milijard evrov za dobavo plina. To ustreza približno petini ruske vojaške porabe v tistih letih. Nemška podjetja bodo v vojno skrinjico Vladimirja Putina vsula skupno 104 milijarde evrov za plin, plus milijarde za rusko nafto in ruski premog.
Ključni trenutek te knjige, napisane v obliki dnevnika, se zgodi 16. oktobra 2018. Priključitev Krima in začetek separatistične vojne v Donbasu, ki jo je zrežirala Rusija, sta se zgodila pred štirimi leti, čez tri leta in pol pa se začne popolna invazija na Ukrajino. Ukrajinska delegacija tistega dne pristane v Berlinu: predstavniki ukrajinske naftne in plinske družbe Naftogaz se srečajo s tremi najvišjimi svetovalci Angele Merkel. Ukrajinci so za Dobberta in Thieleja podrobno rekonstruirali zgodovinski pogovor. Svetovalcem Merklove so skušali pojasniti politične posledice gradnje plinovoda v Baltskem morju: s Severnim tokom 2 – in fizičnim obhodom Ukrajine pri dobavi ruskega plina – se povečuje verjetnost vsesplošne ruske invazije na Ukrajino, opozarjajo gosti iz Kijeva štab Angele Merkel.
“Ker tudi to ne vzbudi zanimanja Nemcev, ena od direktoric “Naftogaza” vpraša, ali razumejo, kaj bi pomenila še večja vojna v Ukrajini.” Potem bo v Nemčijo prišlo veliko vojnih beguncev. Njeni svetovalci so odgovorili: Da, to vemo in vemo, kaj storiti z njimi. Ukrajinci so presenečeni. Eden odgovarja, da če bo vojna eskalirala, ne bodo desettisoči ali stotisoči, ampak milijoni beguncev iz Ukrajine. Nemci odgovarjajo, da morajo to še enkrat preračunati. Doslej so računali na manjše številke. Predstavniki Naftogaza so osupli. Zavedajo se, da medtem, ko poskušajo opozarjati na povezavo med Severnim tokom 2 in rusko agresijo, je Merklova to že dolgo načrtovala in vračunala v »kalkulator za Severni tok 2«. Ukrajinci zapustijo sestanek s sklepom, da nemška vlada nima nič proti temu, da Rusija sproži splošno ofenzivo.
Za Steffena Dobberta, ki kot urednik in poročevalec hamburškega Die Zeita poroča tudi s fronte v Ukrajini, je to še posebej moteča točka. V intervjuju za “NZZ am Sonntag” je nemško vlado obtožil skrajno ciničnega izračuna: letni primanjkljaj 300.000 ljudi, kolikor jih v Nemčiji umre, kot se rodi, bi morali zapolniti ukrajinski begunci. “Berlin spodbuja 1,2 milijona ukrajinskih beguncev, ki so zdaj v Nemčiji, da ostanejo in delajo tukaj. Kar je povsem razumljivo. Če pa na to pogledate v širši sliki nemško-ruske energetske politike, potem postane zgodovinsko zaskrbljujoče.” Dobbert se živo spominja Hitlerjevega osvajalnega pohoda v Ukrajini in njegove ideje, da bi iz Ukrajine prevzel delavce in surovine za nemški rajh.
Plinovod Severni tok je dolg okoli 1200 kilometrov in se konča v Mecklenburg-Predpomorjanskem, deželi, ki ji vladajo socialdemokrati. Avtorja sta to poimenovala “predsoba Kremlja”. Leta 2011 je bil Severni tok 1 naročen v prisotnosti Merklove, takratnega ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva in sedanjega generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja. Severni tok 2 bo dokončan jeseni 2021, vendar ne bo nikoli dobavljal plina. Nemška vlada je ustavila postopek odobritve po izbruhu vojne februarja 2022. Septembra prvega leta vojne sta bila oba kraka Severnega toka 1 in eden od Severnega toka 2 uničena s sabotažo. Nemški preiskovalni organi za to krivijo skupino saboterjev, ki jih je vodil ukrajinski potapljač.
Strateška korupcija
In je to konec sage o plinovodu? Sploh ne. Preveč nedoslednosti je, da bi jih lahko razjasnili: vpliv ruskega državnega podjetja Gazprom na nemško politiko, močno politično bahanje njegove hčerinske družbe Nord Stream AG s pravnim sedežem v švicarskem kantonu Zug. Avtorja Dobbert in Thiele to vedenje Kremlja imenujeta “strateška korupcija”.
To pomeni, da je ruska stran namenoma analizirala slabosti in interese posameznikov, podjetij in združenj v Nemčiji, da bi iz njih pridobila geopolitične prednosti. Strateška korupcija je del sodobnega vojskovanja, pišeta dva novinarja. In imela je tri cilje: “Nemška odvisnost od ruskega plina, razpad EU in rekolonizacija Ukrajine.” Gerhard Schröder, socialdemokratski kancler od leta 1998 do 2005, je bil najbolj izrazit primer tega vedenja.
Schröder je bil gonilna sila projekta plinovoda. Ob koncu kanclerstva sta se s Putinom (»čistim demokratom pod drobnogledom«, kot ga je imenoval Schröder) odločila zgraditi prvi plinovod Severni tok. Manj kot tri tedne po tem, ko je Schröder novembra 2005 predal oblast Angeli Merkel, je bilo objavljeno, da se seli na mesto direktorja Gazproma. Brez primere v nemški zgodovini. Ko novinarji to omenijo, Schröder redno odgovarja, da se njegovo zasebno življenje ne tiče nikogar. Putinov simpatizer? Seveda! In ponosen na to. Schröder je leta 2014 na letnem Ruskem poslovnem dnevu v Mecklenburgu-Predpomorjanskem izjavil, da je zavezan razumevanju Rusije, njenih ljudi in njenega političnega vodstva.
Socialni demokrat z nagnjenjem k razkošju je za svoj okus prezgodaj zapustil vladno funkcijo. Potreboval je službo in hotel je dobro zaslužiti. Putin je to vedel. “Schröder pravi, da je denar oblika izkazovanja spoštovanja,” je že leta 2011 za WELT povedal znanec nekdanjega kanclerja. Schröder je postal predsednik upravnega odbora Nord Stream AG, ki je zdaj pred stečajem. Putinov zlati piščanec za Nemčijo.
Za Erwina Selleringa, dolgoletnega premierja SPD nemške zvezne dežele Mecklenburg-Predpomorjansko, je bilo iskanje gospodarske prednosti manj pomembno kot za Schröderja, pravijo avtorji dnevnika Nord Stream Diary. Toda Sellering je po upokojitvi zaradi bolezni leta 2017 tudi potreboval novo službo.
Sellering je imel srečo, da je kot nekdanji zahodnonemški uradnik vedno laskal Vzhodnim Nemcem, hvalil njihovo preteklost v NDR in bil v javnosti izrazito promoskovsko nastrojen – to je bil njegov recept za volilni uspeh. Putin je tudi to nagradil. Sellering je postal eden najpomembnejših lobistov za Severni tok 2. Leta 2021 je s pomočjo svoje naslednice Manuele Schwesig, ki je tudi podpredsednica zvezne SPD, potisnil ustanovitev državne »Fundacije za varstvo podnebja in okolja« Mecklenburg-Predpomorjanske, katere predsednik je postal. V nasprotju s tem, kar nakazuje njeno ime, ta fundacija ni imela nič opraviti s podnebjem in ekologijo, temveč le z veliko denarja, kar v svoji knjigi dokazujeta Dobbert in Thiele. Cilj je bil zaobiti ameriške sankcije, ki jih je za Severni tok uvedel predsednik Trump in dokončati gradnjo Severnega toka 2.
Sellering je neposredno in osebno na oblast potisnil socialdemokratko Schwesigovo. Še danes je predsednica deželne vlade. Tako je nadaljevala Selleringovo politiko do Rusije, pojasnjuje Ulrich Thile, urednik in poročevalec za “Business Insider”. “Videla je, da lahko s tem zmaga na volitvah.” In želela je tudi pokazati, da je usojena za višje cilje, da lahko kot predsednica vlade majhne in nepomembne severnonemške dežele igra z velikimi igralci na visoki politični ravni. Na parlamentarnih volitvah jeseni 2021 je dobila skoraj 40 % za SPD. Sebe je že videla kot bodočo kandidatko za kanclerko celotne Nemčije.«
Projekte Nord Stream je podpirala cela velika mreža nekdanjih obveščevalnih agentov NDR Stasi. To je bil del strateške korupcije Kremlja v Nemčiji. Matthias Warnig, major Stasija, ki je poznal Putina iz časa, ko je bil v NDR, je postal izvršni direktor Nord Stream AG. Nanj in njegove kolege se je ruski predsednik lahko zanesel: Nemčija je množično kupovala Putinov plin.
Vse za gospodarstvo
To je tudi povečalo odvisnost nemškega gospodarstva od razmeroma poceni ruskega plina. Ne socialdemokrati ne CDU tega niso želeli javno priznati. Takratni zvezni zunanji minister SPD Heiko Maas in osebni svetovalec Merklove za nacionalno varnost ter veleposlanik pri ZN Christoph Heusgen sta na plenarnem zasedanju ZN v New Yorku javno vriskala od smeha, ko je Donald Trump leta 2019 v svojem govoru v ZN opozoril, da bo Nemčija postala “popolnoma odvisna od ruske energije”. Točno to se je zgodilo.
Glavni motiv Merklove in njenih številnih gospodarskih ministrov je bil po mnenju avtorjev doseči nemško konkurenčno prednost s plinovodom in pomagati nemškemu gospodarstvu. “Med drugim na račun Ukrajine, pa tudi drugih evropskih držav.” A zgodba o tem vidiku je bila s posebnim navodilom nemške vlade za javne uslužbence prepovedana tema. “Tega sploh ne bi smeli reči,” pojasnjuje Dobbert. “Že zdaj, po vseh teh letih, mislim, da gre za prvovrsten škandal.”
Avtor navodil je vsemogočni član SPD Frank-Walter Steinmeier, danes nemški zvezni predsednik in takrat minister za zunanje zadeve v vladi Angele Merkel. Steinmeier je eden od mnogih v SPD, ki svoje prijateljstvo s Putinom in bližino Rusiji skrivajo s sklicevanjem na Willyja Brandta in njegovo politiko popuščanja napetosti v sedemdesetih letih. To je bila zlata doba SPD.
Leta 2015, poročata Dobbert in Thiele, je Steinmeierjevo ministrstvo izdalo zavezujoče navodilo vsem uradnikom in predstavnikom nemške vlade, naj v intervjujih in izjavah uporabljajo naslednji jezik: »Navesti, da je gradnja Severnega toka 2 izključno poslovna odločitev Gazproma, Shella, E.ON, OMV, BASF/Vintershall in Engie in da je naša zvezna vlada glede tega vprašanja nevtralna.«
Dokument je nastal v sodelovanju z ministrstvom za gospodarstvo, ki ga vodi predsednik SPD Sigmar Gabriel. Navodilo so navdihnile “močne reakcije partnerskih držav” – zlasti Poljske in baltskih držav – na napoved izgradnje Severnega toka 2 in Gabrielov obisk pri Putinu v njegovi zasebni rezidenci v Novo-Ogarjovu.
Po knjigi Dobberta in Thieleja so Nemčijo “njeni zavezniki obtožili, da je ubrala posebno, ločeno pot v odnosih z Rusijo, pri čemer je žrtvovala evropsko solidarnost, svoje sosede in Ukrajino”, piše v dokumentu ministrstva za gospodarstvo.
In v Novo-Ogarjovu je Gabriel prosil Putina za avtogram za ženo: Putin se je podpisal – in bil zadovoljen z Nemci, ki so zavestno polnili njegov vojni proračun.
