Piše: Álvaro Peñas
Konec prejšnjega meseca je estonski poslanec Evropskega parlamenta Jaak Madison iz ECRE (Estonska konservativna ljudska stranka, del skupine Identiteta in demokracija) in član odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve z delegacijo svoje skupine odpotoval v Južno Afriko. Namen obiska je bil opozoriti Evropski parlament in svet na sistematične zločine nad Afričani, tj. belo manjšino, v Južni Afriki:
“Od leta 1994, ko je na oblast prišel Afriški nacionalni kongres, se štirimilijonska evropska skupnost v državi sooča s sistematičnim preganjanjem, ugrabitvami in poboji kmetov zaradi barve kože ter celo z napadi na belce v večjih mestih. Od sredine 90. let prejšnjega stoletja je pred preganjanjem in rasnim nasiljem pobegnilo skoraj milijon ljudi. Dogajanje v Južni Afriki je zelo neprijetna tema za levičarske liberalce, ki dajejo ton v Evropskem parlamentu in si pred tem zatiskajo oči. S svojimi besedami se borijo za pravice manjšin, vendar situacija, v kateri so preganjana manjšina belci, ne ustreza levo-liberalnemu pogledu na svet. To vprašanje je še toliko bolj pomembno, ker se miselnost že izvaža tudi v države, kot je Estonija, in sicer da je rasizem mogoč le proti črncem, ne pa tudi proti belcem. Nasilni rasni spor v Južnoafriški republiki je opozorilo za ves svet.”
Po vrnitvi s potovanja je evropski poslanec v estonščini objavil članek o svojih vtisih o tej afriški državi, ki jih je doživel po več srečanjih s predstavniki afriških kmetov in politikov ter s predstavniki EU v tej državi. Jaaku Madisonu sem pisal za angleško različico, ki sem jo prevedel za ta članek:
V zadnjem tednu maja je v Južnoafriško republiko odpotovala uradna misija Skupine za identiteto in demokracijo Evropskega parlamenta, v kateri so bili trije italijanski poslanci iz stranke La Lega, namestnik generalnega sekretarja skupine ID in moj politični svetovalec. Glede na velikost in značilnosti te države je v enem tednu težko dobiti pregled nad vsem, prav tako se ni mogoče poglobiti v zadevo, vendar je kljub temu mogoče potegniti določene sklepe. Južnoafriška republika je bila najuspešnejša država na afriški celini na področju razvoja in gospodarstva, vendar se to počasi končuje in država postaja nazadujoča država tretjega sveta. Razloga za to sta predvsem popolni socializem, ki je dobil bolj razsežnosti komunizma, in sistematični rasizem proti beli manjšini. Tukaj je nekaj primerov.
Če ste bela oseba v Južni Afriki (običajno afrikansko govoreči prebivalec Južne Afrike, rojen v Evropi, tj. potomec Nizozemcev, ki so se tja izselili v 17. stoletju, ali prebivalec britanskega rodu), je veliko težje priti na univerzo. Veliko težje boste dobili delo v javnem sektorju. Če ste kmet (kar so v preteklosti vedno bili na Nizozemskem rojeni Buri), vas država obdavči s 43-odstotnim davkom, vendar ste sami odgovorni za svojo varnost, saj se v povprečju vsak dan zgodi napad na kmetijo in vsak teden se eden od teh napadov konča z brutalnim umorom (običajno celotne družine). V javnem jeziku je običajno pozivati k uničenju Burov. Tudi pašniki za govedo so pogosto obdani z zidovi in bodečo žico. Da ne omenjamo hiš z več vrati in dvojnimi zidovi na zunanji strani. Pri tem ni upoštevano dejstvo, da državo s 60 milijoni prebivalcev preživlja približno 30.000 belih kmetov, ki predstavljajo približno 85 % vseh kmetov.
Jaak Madison in člani ID s političnimi predstavniki bele manjšine v Pretoriji.
Trenutno je v pripravi predlog zakona o prepovedi posedovanja strelnega orožja za samoobrambo. Trenutno lahko imate strelno orožje za samoobrambo, vendar bo tudi to prepovedano, zato se v eni od držav z največ kriminala na svetu ne boste imeli s čim braniti. Vendar je v ozadju še en namen: v pripravi je tudi predlog zakona, ki bi na pravni podlagi omogočil nacionalizacijo premoženja ljudi. Ta predlog zakona je bil obravnavan v evropskih medijih in eden od naivnih in neumnih estonskih novinarjev je na primer zapisal, da bi ga lahko uporabili za odvzem zemlje belcem. V resnici pa želijo iti še dlje: Predlog zakona se ne nanaša le na zemljišča, temveč na premoženje na splošno, ki bi ga lahko odvzeli beli manjšini, to so lahko hiša, stanovanje, bančni računi ali pokojninski prihranki, in to brez odškodnine. Ker je veliko revnih ljudi, ki si ne morejo privoščiti nakupa zemlje, jo je treba nasilno odvzeti belcem in razdeliti revnim črncem. To se je v preteklosti že zgodilo in skoraj vse kmetije, ki so prešle z Burov na lokalne črnce, so bile uničene. Podobno je pred dvajsetimi leti storil tudi sosednji Zimbabve.
Ko sem se o tamkajšnjih razmerah pogovarjal z več deset domačini, so vsi priznali, da živijo v nenehnem strahu, saj nikoli ne vedo, kaj bo jutri: ali bo njihova kmetija napadena ali ne in ali bodo sploh imeli kmetijo v kratkem času. Pogovor s taksisti vam lahko pogosto da vpogled v lokalne razmere. Uberjeve vodstvene delavce, ki so izključno temnopolti, sem večkrat vprašal, kakšne so razmere. Odgovorili so, da je bilo grozno. Naučili so me, da na nekatere kraje ne smem, če hočem preživeti ali v najboljšem primeru, da me ne ugrabijo. Ko sem jih vprašal, zakaj, je eden od velikih voznikov odgovoril, da so “naši bratje leni”. Seveda to ne velja za vse, vendar za mnoge. Zaradi teh razmer se vse več belcev seli iz države na Novo Zelandijo, v Avstralijo, Združene države Amerike ali Kanado. Prav tako si noben zdrav človek ne upa vlagati v državo, ki vse bolj ogroža turizem. Zakaj bi vlagali v kraj, kjer lahko vlada kmalu zapleni vse premoženje?
Spomenik žrtvam prvega koncentracijskega taborišča.
Včasih se ljudje sprašujejo, zakaj ti belci preprosto ne odidejo? Tamkajšnji črnci pogosto rečejo tudi “vrni se domov na Nizozemsko”. Žal vsi, ki to trdijo, ne upoštevajo dejstva, da so Buri tam živeli že od leta 1652. Družina gospoda, ki sem ga spoznal, na primer živi tam že od leta 1685. Ko so prišli beli Evropejci, ni bilo kmetij in države. Zato ni razloga, da bi jim rekli, naj se vrnejo. Kam? Tam je njihova domovina. Poleg tega nihče noče kar tako zapustiti svoje domovine, zato se poskušajo upreti stigmatizaciji komunistične in rasistične vlade. Za primerjavo: še jeseni 1944 se je na tisoče Estoncev odločilo, da ne bodo pobegnili pred komunistično grozo, ker niso želeli zapustiti svojih kmetij. Drugi pomemben vidik Južne Afrike je ponarejanje zgodovine. Žal se ob omembi koncentracijskih taborišč nikoli ne omenja, da so prvo veliko koncentracijsko taborišče na svetu zgradili Britanci med bursko vojno v letih 1899-1902 in da je v njem umrlo vsaj 26.000 ljudi, od tega 23.000 otrok, preostali pa večinoma ženske. V današnjem uradnem pogledu na zgodovino je ta tema popolnoma izpuščena iz južnoafriških učnih načrtov, da ne omenjamo preostalega sveta, kjer je ob omembi koncentracijskih taborišč omenjena le ena evropska država.
Nekateri so se spraševali, kaj imamo opraviti z razmerami v Južni Afriki. Zagotovo so mnogi v zahodnih državah, na primer v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, rekli: kaj imamo opraviti z Estonijo in s tem, da je bila Estonija pod komunistično okupacijo? Veliko pomembnejši razlog pa je ideologija, ki prevladuje po vsem svetu: prek medijev ves čas poslušamo, kako strašen rasizem proti črncem se razrašča v Združenih državah Amerike; organizacija Black Lives Matter lahko mirno smeti ulice in ubija ljudi, a jih še vedno hvalijo, ker se “borijo proti rasizmu”; v Evropi lahko migranti mirno širijo svojo ekstremistično ideologijo in prevzemajo evropski kulturni prostor, tiste, ki ji nasprotujejo, pa imenujejo rasisti, islamofobi ali ksenofobi. Ko pa gre za sistematično iztrebljanje bele manjšine, preostali svet molči, ker to ne ustreza levičarskemu pogledu na svet, po katerem je za nesposobnost in neumnost črne celine ter vse druge težave sveta kriv le beli človek. Če torej lahko vsaj nekaj ljudem odprem oči, opozarjam na trenutne razmere v Južni Afriki.
To je država z izjemnimi možnostmi in viri, ki pa jo je pokvarila nesposobna in idiotska vlada. Moje osebno mnenje je, da državljanska vojna v tej državi ni vprašanje “če”, ampak kvečjemu “kdaj”.
Ta članek je bil prvič objavljen na portalu EL CORREO DE ESPAÑA, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.
