Piše: Álvaro Peñas
Juan Rodríguez Garat je upokojeni admiral. V svoji 47-letni vojaški karieri, od katere je 24 let preživel na krovu, je poveljeval trem površinskim ladjam in različnim španskim, Natovim in EU kolektivnim pomorskim formacijam.
Med letoma 2016 in 2018 je bil admiral flote, po prehodu v rezervo pa direktor Mornariškega muzeja in Inštituta za pomorsko zgodovino in kulturo. Garat je strokovnjak za komunikacije in je opravil admiralštabno šolo v Združenem kraljestvu poleg tega pa ima tudi magisterij iz obrambnih študij Univerze v Londonu. Ima veliki križ za pomorske zasluge, kraljevi vojaški red San Hermenegildo in Guardia Civil ter 11 drugih domačih in tujih vojaških odlikovanj. Septembra je izdal svojo prvo knjigo Tambores de guerra. Contra el desarme moral y militar de España (Bobni vojne. Proti moralni in vojaški razorožitvi Španije), v kateri analizira svetovno geopolitično panoramo in opozarja na špansko družbo, za katero se zdi, da spi pred nestanovitnimi mednarodnimi razmerami. situacijo.
Pogosto sodelujete v razpravah in objavljate članke o dogajanju v Ukrajini. Zanimivo je, da večina upokojenih vojaških častnikov, ki delajo enako, zagovarja navidezno nepremagljivost ruske vojske oziroma da gre v vojni vse ‘po načrtih’.
Putin je to govoril vsak dan, dokler ni prenehal. Zavedati se je treba, da je v oboroženih silah veliko nesposobnih, tako kot povsod, a razen tega smo preživeli čas, v zadnjih letih Varšavskega pakta, ko so bila objavljena poročila ameriških obveščevalnih služb o sovjetskem materialu močno pretirana in ustvarjena iz političnih razlogov, da bi upravičili izdatke za obrambo, razvoj novega orožja itd. Za obveščene ljudi pa se je mit končal po padcu Varšavskega pakta in ko se je pokazalo pravo stanje sovjetskih enot. Na primer Mig-25, ki je pristal na Japonskem ali pa domnevni ruski AEGIS (naval combat system), ki je bil zelo podoben sistemom, ki smo jih v Španiji že ukinili 20 let prej. Številni vojaki so sledili temu razvoju, vendar ne vsi, nekateri pa so raje še naprej verjeli temu, kar so jim govorili v mladosti.
Toda ta pogled je zelo prisoten v medijih.
V resnici je manjšinski pogled tisti, ki igra vlogo, ker ustvarja novice. Spomnim se, da so me v neki oddaji vprašali, če bo jedrska ali kemična vojna in ko sem rekel ne, mi je novinar rekel: “Kaj torej govorim svojim poslušalcem?” Ti glasovi, tako kot glas slavnega polkovnika Bañosa, ki dobro služi s prodajo knjig o koncu sveta, ponujajo zabavni izdelek, ki ima veliko občinstva. Ti krošnjarji pogube in ‘rusoplanizma’ dobro vedo, da ni res, je pa zabavno in dobičkonosno.
Če se vrnemo k mitom, eden najpogosteje ponavljajočih se je tisti o premoči novega ruskega orožja nad zahodnim, a dejstva te vojne nam govorijo drugače.
To je očitno. Rusija je zaostala na tako imenovani RMA (revolucija vojaških zadev), ker je razmah informacijske tehnologije dosegel Kremelj šele po razpadu Varšavskega pakta dohitel, za nameček pa ga je uničilo tekmovanje »Vojne zvezd« z Reaganom in poraz v Afganistanu. Rusija je obrambni proračun desetkratno zmanjšala in ga tako obdržala 15 let, kar je povzročilo očiten tehnološki zaostanek, pa ne le pri oborožitvenih sistemih. Nihče, ki danes hvali rusko orožje, ne bi kupil ruskega računalnika, televizije ali mobilnega telefona. Vsi vemo, da je Aeroflot letel z airbusi in boeingi do začetka invazije. Obstajajo tudi dokazi o učinkovitosti sovjetske in nato ruske opreme v konfliktih na Bližnjem vzhodu. Spomnim se svojega presenečenja, ko sem bil mornariški poročnik in so ruske protiletalske rakete v dolini Bekaa izraelska letala uničila brez ene same žrtve. In to se je spet zgodilo s S-300 in izraelskimi raketami. Ta razlika je toli opazna, čim več je elektronike v napravi, rusko orožje pa je veliko slabše od zahodnega in celo od materiala, ki ga proizvaja ukrajinska industrija, ki je kljub vojni zmogla izdelati drone, ki so boljši od ruskih.
Več TUKAJ.
