Piše: C.R.
Francosko-judovski avtor, polemik in protiliberalni filozof Éric Zemmour je potegnil vzporednico med “islamskimi levičarji” in komunisti ter trdil, da so prvi zamenjali svoje zaprisežene sovražnike, meščane, z belci, ki bi jih radi zamenjali z “muslimanskim proletariatom”.
Zemmour, eden od uglednih mislecev francoske desnice, trdi, da novo politično zavezništvo med islamisti in levico, v Franciji imenovano islamska levica, ni nič drugega kot komunistično gibanje 21. stoletja.
Francoski filozof Pascal Bruckner je islamsko-levičarsko gibanje opisal kot “zlitje ateistične skrajne levice in verskega radikalizma”. Bruckner meni, da si mnogi skrajni levičarji prizadevajo uporabiti islamizem kot “topovsko kladivo” za rušenje kapitalizma in odpravo pravic posameznika. Po drugi strani pa Bruckner trdi, da se islamisti – zgolj kot taktično sredstvo za dosego svojega pravega cilja, vzpostavitve islamistične totalitarne teokratske vlade – pretvarjajo, da se pridružujejo levici in nasprotujejo kapitalizmu in rasizmu.
V intervjuju za televizijski program Face à l’Info je Zemmour med drugim pojasnil in zagovarjal uporabo izraza “islamsko-levičarsko gibanje” in ga opisal kot “prepričanje, da bodo muslimani, muslimanski proletariat, nadomestili včerajšnji tradicionalni delavski proletariat, Francoze, in to bo nova revolucionarna baza”.
“To islamsko-levičarsko gibanje je prevzelo metode komunistov,” je nadaljeval. “Islamska levica pomeni, da muslimani postanejo nova revolucionarna baza, ki bo nadomestila francoski proletariat. V preteklosti je bil sovražnik meščan, danes je to beli človek.”
Zemmour je nato navedel tri ključne podobnosti med komunisti 20. stoletja in današnjimi islamskimi levičarji. Najprej je treba po njegovih besedah določiti skupino žrtev. Za komuniste so bili to delavci. Za današnje islamske levičarje pa so žrtve priseljenci, muslimani in celo ženske.
Naslednji korak, je dejal, je “prepoznati sovražnika: včeraj buržoazijo, danes belega človeka” in končno “od tega sovražnika, včeraj razrednega, danes rasnega, zahtevati, da se podredi in prizna svojo krivdo”.
“Danes od belega človeka zahtevamo, da poklekne za zločine svojih prednikov, ki so večni in neopravičljivi, tako kot so morali to storiti meščani ali izdajalci komunistične ideje, da bi odkupili svoje zločine,” je dejal Zemmour.
V zadnjem času izraza islamsko-levičarsko gibanje v Franciji ne uporabljajo le predstavniki desnice, kot sta Marine Le Pen in Eric Zemmour, temveč tudi liberalci in globalisti, kot so filozof Bernard Henri-Levy in ugledni ministri v vladi predsednika Emmanuela Macrona.
Francoska ministrica za visoko šolstvo Frederique Vidal je v začetku letošnjega februarja posvarila pred širjenjem islamsko-levičarskega gibanja v akademskih ustanovah: “Mislim, da islamsko-levičarsko gibanje razjeda našo družbo kot celoto; univerze niso imune in so del naše družbe.”
Vidal je v televizijskem prispevku na CNews napovedal, da bo Nacionalnemu centru za znanstvene raziskave (CNRS) naročil, naj začne preiskavo islamsko-levičarskega gibanja, da bi “akademske raziskave ločil od aktivizma in mnenja”.
Francosko ministrico je zaradi njenih pripomb kritiziral levo-liberalni tisk. Nekaj dni pozneje pa je Bernard Henri-Levy v francoskem političnem tedniku Le Point napisal uvodnik, v katerem je branil Vidalove izjave in opozoril, da ideologija, ki združuje skrajno levico in islamski ekstremizem, zamenjuje protitotalitarne in napredne težnje, ki jih običajno povezujemo z levico, z nazadnjaškimi, protifeminističnimi in obskurnimi idejami.
Vir: Remix News
