Piše: Gašper Blažič
Na velikonočni ponedeljek, 21. aprila 2025, se je v jutranjih urah (7.35) za vedno ustavilo srce papeža Frančiška. Kljub njegovemu težkemu bolezenskemu stanju v zadnjem času je novica šokirala svet.
Na tem mestu ne bomo ponavljali številnih izjav in dogajanja, ki je bilo opisano že v drugih medijih. Morda le to, da je na veliko noč še zadnjič pozdravil zbrane vernike na Trgu sv. Petra s kratkim blagoslovom, medtem ko je besedilo njegove velikonočne poslanice mestu in svetu (urbi et orbi) prebral njegov bogoslužni asistent Diego Ravelli. Nato se je papež s papamobilom še zadnjič popeljal med množico na trgu in jo blagoslavljal. Naslednji dan zgodaj zjutraj je pomahal svojemu zdravstvenemu pomočniku Massimilianu Strappettiju, nato pa padel v komo, iz katere se ni več prebudil. Umrl je ob 7.35, Sveti sedež pa je njegovo smrt razglasil dve uri in pol kasneje. S tem se je končalo dvanajstletno Frančiškovo vodenje vesoljne Cerkve. Pokopali so ga – na njegovo željo – v baziliki Marije Snežne oziroma Velike v soboto, 26. aprila 2025.
Je bil Frančišek mišljen za »prehodnega« papeža?
Vrnimo se nekoliko v preteklost. 11. februarja 2013 je tedanji papež Benedikt XVI. v nagovoru kardinalom med drugim prvič omenil svoj umik s papeškega prestola. Ta neobičajna poteza je šokirala kardinale, vendar je Benedikt mislil resno. Na zadnji februarski dan je dejansko zapustil Vatikan, a se je nato vanj vrnil, in sicer v samostan, kjer je živel odmaknjeno od javnosti. Umrl je šele na zadnji dan leta 2022, skoraj deset let po tistem, ko se je umaknil v papeškega prestola. Konklave je bil sklican za 12. marec 2013 popoldne, ko je tedanji papeški ceremoniar Guido Marini razglasil, da morajo vsi »nepoklicani« zapustiti Sikstinsko kapelo. Tedaj je bil med kardinali volivci tudi Franc Rode. Naslednji dan v večernih urah je bilo razglašeno, da je novi papež izvoljen. Na Petrov sedež je tako sedel prvi Latinskoameričan in hkrati prvi iz jezuitskih vrst, nadškof iz Buenos Airesa Jorge Mario Bergoglio, ki naj bi bil resen kandidat za papeža že leta 2005. Star je bil 76 let, kar je sicer že starost, pri kateri gredo škofje ordinariji v pokoj, zato podobno kot pri Benediktu XVI. nihče ni pričakoval kakšnih revolucionarnih potez, ampak bolj »prehodnega« papeža.
Revolucionar ali … ?
Toda določena diskontinuiteta je vendarle nastopila. Tedaj novi papež, ki si je nadel ime Frančišek (brez številke) po sv. Frančišku Asiškem (ki je bil oznanjevalec miru, uboštva in velja za zavetnika narave), je nastopil s slogom, ki je v veliki meri presenetil predvsem evrocentrične konservativne kristjane, ki so bili vajeni sloga in stališč prejšnjih papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Novi papež Frančišek, ki je na neki način utelesil tako pričakovanja Cerkve zunaj Evrope kot tudi tistih, ki so si znova zaželeli papeža italijanskega rodu (Bergoglio je izhajal iz rodu italijanskih priseljencev v Argentini, kjer je italijanska skupnost zelo močna), je bil na neki način (tudi fizično) podoben začetniku drugega vatikanskega koncila Janezu XXIII., po vsebini pa tudi manj znanemu Janezu Pavlu I., ki je vladal samo simboličnih 33 dni, vendar je v svoj program umestil pomembno točko: podpora svetovnemu miru in socialni pravičnosti. Prav to točko je močno poudaril tudi Frančišek, ki so ga zato povezovali tudi s t. i. teologijo osvoboditve, ki se je razvila prav v Latinski Ameriki, in mu dali naziv prvega »levičarskega« papeža, ki bi utegnil uvesti pravcato revolucijo tudi v sam nauk Cerkve.
Ni šel čez rob
Slednje pa se ni zgodilo, čeprav je pokazal veliko naklonjenost tudi do migrantov, do sprejemanja istospolno usmerjenih, ekoloških vprašanj itd., kar bi lahko pomenilo njegovo bližino s t. i. prebujensko ideologijo. Toda ko je šlo za nauk o zakonski zvezi in o t. i. teoriji spola, se papež ni dal zmesti in se je – sicer na svoj diplomatski način – odklonilno odzval tudi na modernistične težnje nemškega gibanja Sinodalna pot, da bi uvedli žensko duhovništvo in legalizirali istospolne poroke tudi na ravni cerkvenega prava. Prav tako je tudi branil življenje od spočetja dalje, kar je pomenilo, da ni popustil težnjam, da bi Cerkev priznala pobijanje nerojenih otrok. S tem je zagotovo razočaral mnoge pripadnike globalne in tudi slovenske levice, ki so računali, da bodo to izkoristili za obračun s krščansko usmerjenimi političnimi skupinami, češ da ne delujejo v skladu s papeževimi stališči. Pravzaprav je naredil nekaj drugega: vlogo politične levice je dejansko znova vrnil na samo izhodišče, na obrambo ranljivih skupin, tistih najbolj odrinjenih. Glede migracij je bil denimo splošen, saj ni direktno podprl projekta nezakonitih migracij, zagovarjal pa je stališče, da je treba pri migrantih spoštovati človekovo dostojanstvo. Kot pravijo poznavalci, je bila to posledica nevarnega trenda, ki se je začel pojavljati v zadnjem desetletju, da bi migrante obravnavali samo kot množico in ne kot osebe z njihovim dostojanstvom. Glede ekologije je sicer omenjal »globalno segrevanje«, ni pa tako neposredno podprl birokratskega projekta »zelenega prehoda«, kajti ekološko spreobrnjenje se najprej začne pri posamezniku. Bil je tudi papež, ki se je srečal s patriarhom Kirilom, a je nato vojna v Ukrajini odnose med njima zaostrila. Podobno kot pred njim Janez Pavel II. in Benedikt XVI. se je še bolj zbližal z muslimani, toda pojem »vesoljno bratstvo« se je pojavljalo že pred zadnjim papežem. Ta izraz je denimo uporabljal španski kapucin Ignacio Larrañaga, utemeljitelj Delavnic molitve in življenja.
Rane Frančiškovega pontifikata
Ne glede na to pa se je v času Frančiškovega pontifikata razvilo kar nekaj nasprotij; denimo glede podeljevanja obhajila ločenim in znova poročenim, blagoslova istospolnih parov, restrikcij proti skupnostim, ki so želele obhajati mašo po starem tridentinskem obredu, krepitve vloge žensk v rimski kuriji itd. Predvsem si je Frančišek nabral nasprotnike med tradicionalisti, ki so menili, da je Cerkev že z drugim vatikanskim koncilom zakorakala v napačno smer, zadnji papež pa naj bi bil to krizo še poglobil. Prejšnji papež Benedikt XVI. se je želel zbližati z odpadniškimi škofi iz Bratovščine sv. Pija X. in je zato dal več svobode za obhajanje maše po predkoncilskem obredu. Izkazalo pa se je, da je bila to precej naivna poteza, saj so nekateri pripadniki tradicionalnega toka divje napadali drugi vatikanski koncil kot zablodo, ki je uničila Cerkev od znotraj, predvsem pa so bili ostri do sedanje veljavne oblike bogoslužja. Mnogi so Frančišku očitali predvsem to, da je bil bolj politični voditelj in »socialni delavec« kot pa pravi dušni pastir. Zagotovo bodo na nekatere odklone zadnjega pontifikata pozorni tudi kardinali na volitvah prihodnjega papeža. Ena najbolj bolečih ran zadnjega papeža je tudi odkritje ne preveč bleščeče preteklosti slovenskega teologa, umetnika in profesorja Marka Rupnika, ki je imel sicer velik vpliv na papeža, a prav Frančišek je osebno poskrbel, da so zastaranje Rupnikovega primera odpravili, kar pomeni, da ga lahko sodišče obravnava brez formalnih zadržkov.
Odmevne izjave papeža Frančiška
»Pedrov je že tako preveč …« (maj 2024 na zaprtem srečanju z italijanskimi škofi, izjava je neuradna)
»V Ukrajini tečejo reke krvi in solz. To ni le vojaška operacija, ampak vojna, ki seje smrt, uničenje in trpljenje.« (marec 2022)
»Če je nekdo gej in išče Boga – kdo sem jaz, da bi ga sodil?« (julij 2013)
»Nekateri mislijo, oprostite mi za rabo te besede, da moramo biti kot zajci, če hočemo biti dobri katoličani, vendar ne.« (januar 2015)
Življenjska pot papeža Frančiška
1936 17. decembra tega leta rojen v Buenos Airesu, Argentina
1958 vstopil v jezuitski red, sledil študij filozofije
1964-65 predaval psihologijo in književnost na dveh kolegijih v Argentini
1967-1970 študiral teologijo v San Miguelu
1969 duhovniško posvečenje
1970 prvi obisk Slovenije na povabilo vizitatorja slovenskih lazaristov Franca Rodeta
1971 tretja probacija v Španiji (zaključna stopna jezuitske formacije), drugi obisk Slovenije
1972-73 vzgojitelj jezuitskih novincev in predavatelj
1973-79 po večnih zaobljubah izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov
1980-86 vodja semenišča v San Miguelu in župnik tamkajšnje župnije sv. Jožefa
1986-90 doktorski študij v Nemčiji, nato spovednik in duhovni spremljevalec v Cordobi
1992 imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu
1998 imenovan za nadškofa v Buenos Airesu
2001 pridružen kardinalskemu zboru
2013 13. marca tega leta izvoljen za papeža
2025 februarja tega leta hospitiliziran zaradi pljučnice, 21. aprila umrl
