Piše: Álvaro Peñas
Pred letom dni sem za El Correo de España napisal svoj prvi članek o Belorusiji in množičnih protestih proti ponovni izvolitvi njenega predsednika Aleksandra Lukašenka, ki je na oblasti od leta 1994. Zatiranje teh protestov je bilo zelo ostro, v nekaj dneh je bilo aretiranih na tisoče in tisoče ljudi, kot mi je povedal novinar Witold Dobrowolski, ki je bil aretiran in mučen skupaj s še enim poljskim novinarjem, dokler ga njegova država ni uspela osvoboditi. Res pa je, da se je režim kljub vsakodnevnim demonstracijam in zunanjemu pritisku z obsodbami in sankcijami upiral. V vladi in vojski ni bilo nobenih razpok, Lukašenkova glavna podpornica, Rusija, pa mu je nudila popolno podporo.
Od takrat so se pojavile razmere, podobne hladni vojni. Maja so opozicijskega novinarja Romana Protaseviča in njegovo dekle aretirali agenti KGB, potem ko je letalo, s katerim sta potovala iz Aten v litvansko prestolnico Vilno, kamor je leta 2019 prebegnil, moralo pristati v Minsku. Nekaj dni pozneje je Protasevič na beloruski državni televiziji priznal svoje zločine in prosil predsednika Lukašenka za pomilostitev. 3. avgusta je opozicijski voditelj Vitalij Šišov zapustil svoj dom v Kijevu, da bi šel na tek, inekaj ur pozneje pa so ga našli obešenega v parku. Šišov je lani zapustil svojo državo in se naselil v ukrajinski prestolnici, kjer je bil politično aktiven skupaj z drugimi izgnanci. Istega dne je beloruska atletinja Kristina Timanovska, ki je sodelovala na olimpijskih igrah v Tokiu in se je odločila, da se ne bo vrnila v domovino, dobila humanitarni vizum in zaščito poljskega veleposlaništva, kar je osebno sprejel predsednik vlade Mateusz Moraviecki. Letos je Poljska beloruskim državljanom izdala 8.844 humanitarnih vizumov. Ko človek prebere to novico, podvomi o propadu Sovjetske zveze.
Latvija, Litva in Poljska so izmed EU držav najostreje nasprotovale beloruski vladi in so prve zahtevale sankcije. Sedaj, ko je Lukašenko premagal še eno krizo, je čas za povračilni udarec, migracije kot orožje pa so kot nalašč za to. Konec junija je litovska notranja ministrica Agne Bilotaite izjavila, da ima njena država dokaze, da so beloruski mejni policisti sodelovali v operaciji nezakonitih migracij iz Belorusije v Litvo. “Gre za organizirano in dobro načrtovano operacijo. Z njo so povezani ogromni zneski denarja.” Bilotaite je opozorila, da migranti za prehod meje med Belorusijo in Litvo plačajo do 15 000 evrov. Migranti prihajajo v Minsk z direktnimi leti iz Istanbula in Bagdada. Nato jih z avtomobili prepeljejo do meje, kjer poskušajo prečkati mejo, dokler jih ne ustavijo litovski mejni policisti pri katerih zaprosijo za pravico do azila. Tisti, ki poznamo belorusko mejo, vemo, da je to prava meja, ki nima nič skupnega z “mejami” schengenskega območja, in da se to lahko dogaja le s sodelovanjem Lukašenkove vlade.
Do 30. junija je bilo pri poskusu prečkanja meje pridržanih 636 migrantov, kar je sedemkrat več kot leta 2020 in dvanajstkrat več kot leta 2019. Samo v prvem tednu julija pa jih je bilo prijetih 779, večinoma iz Iraka, pa tudi iz Afganistana, Irana in Sirije. Mesec je bilo že 4 000 migrantov. Prvotni odziv litvanske vlade je bila obravnava prošenj za azil, ki so bile seveda zavrnjene, vendar so zaradi nadaljnjega prihoda migrantov in odločitve Belorusije, da zaradi sankcij EU ne bo preprečila njihovega prihoda v Litvo, oblasti začele migrante na meji vračati. Litvanska predsednica vlade Ingrida Šimonytė je napovedala izgradnjo “fizične pregrade, ki bo ločevala Litvo in Belorusijo ter bo signal in odvračilni ukrep za organizatorje nezakonitih migracijskih tokov”, kar je bilo opisano kot “hibridna vojna”. Ograja, katere izgradnjo je v sredo odobril litovski parlament, bo dolga 550 kilometrov in bo stala približno 150 milijonov evrov. Ukrajinska vlada se je odločila, da bo podprla gradnjo ograje s pošiljanjem 38 ton bodeče žice kot “humanitarno pomoč”.
Vir: El Correo de España
