Piše: Miran Černec
Dr. Marko Natlačen: zadnji slovenski ban
24. 4. 1886 se je v Mančah pri Vipavi rodil Marko Natlačen, slovenski odvetnik, politik, ban »Dravske banovine« in žrtev komunizma. Od vseh predvojnih slovenskih voditeljev je bil morda prav Natlačen v kasnejšem komunističnem »zgodovinopisju« najbolj oblaten; vendar ga sodobne, na verodostojne vire oprte raziskave odkrivajo v drugi luči – kot sposobnega demokratičnega politika in moža, ki mu je bilo pri njegovem delovanju dobro slovenskega naroda vedno na prvem mestu. Natlačen se je rodil v kmečki družini v sončni Vipavski dolini, po šolanju v domačem kraju pa je izobraževanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je gimnazijo opravil z odliko. Kot je razvidno iz pričevanj njegovih znancev, se je že kot dijak čutil tesno povezanega s slovensko zemljo in vsako priložnost je izkoristil za obiske njenih krajev, od najmanjših vasi do velikih mest – tudi to njegovo odlično poznavanje domovine pa je pripomoglo, da je bil kasneje, na vrhuncu politične kariere, po vsem Slovenskem znan kot »ljudski ban«. Po maturi je študiral pravo na Dunaju, tam leta 1912 doktoriral in po zlomu Avstro-Ogrske leta 1919 odprl odvetniško pisarno v Ljubljani. Že v študentskih letih je sodeloval s krščansko-socialnimi in narodnimi društvi, v času Kraljevine SHS pa se je začel vzpenjati v vrstah Koroščeve Slovenske ljudske stranke« in športnega društva Orel, ki sta v državi predstavljala osrednji sili slovenskega avtonomizma. Leta 1927 je bil kot kandidat SLS izvoljen v skupščino tedanje »Ljubljanske oblasti« in izbran za njenega predsednika; v tej vlogi se je zavzemal za večje pristojnosti in združitev obeh slovenskih »oblasti« (Ljubljanske in Mariborske) ter na položaju ostal vse do uvedbe šestojanuarske diktature in posledične preureditve Kraljevine SHS na banovine leta 1929. V času, ko je diktatura kralja Aleksandra skušala umetno ustvariti »jugoslovansko« identiteto in zatirala vsako izražanje slovenstva, je bil Natlačen skupaj s SLS prisiljen politično delovati v ilegali, a stranke si takrat brez njega že ni bilo več mogoče zamišljati. Vrhunec tega obdobja je prinesla objava »Slovenske deklaracije«, zaradi katere ga je kot enega njenih tvorcev velesrbski režim januarja 1933 aretiral in ga interniral v Bosno za skoraj dve leti. Toda po političnih spremembah v kraljevini sta on in SLS končno dobila priložnost, da se dokažeta – in zgrabila sta jo z obema rokama. Leta 1935 je bil Marko Natlačen imenovan za bana »Dravske banovine« in čas njegovega banovanja je Slovencem prinesel nesluten gospodarski in kulturni napredek. Od novih šol, bolnišnic, cest, mostov, vodovodov, čistilnih naprav in športnih objektov do elektrifikacije in pomoči slovenskim kmetom je Slovenija z Natlačenom začela dobivati prve obrise modernosti. Poseben veliki met mu je uspel 5. 10. 1936, ko je po dolgotrajnem boju z Beogradom prav on položil temeljni kamen ob začetku graditve Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani – šlo je za visoko simbolno dejanje, ki je poudarjalo odločenost Slovencev, da tudi v Jugoslaviji ohranijo lastno identiteto in kulturo. Vendar je Natlačen ob vsej svoji priljubljenosti in uspehih živel v nevarnih časih; Kraljevina Jugoslavija je bila konec 30. let 20. stoletja praktično še zadnja demokratična država v regiji, Slovenija kot njen najbolj izpostavljeni del pa obkrožena z avtoritarnimi režimi – od Mussolinijeve Italije do Schuschniggove Avstrije in Horthyjeve Madžarske. Že kot visok funckionar kraljevine je moral Natlačen občasno vzdrževati stike s politiki teh držav; to pa so kasneje proti njemu v svojem slogu izdatno uporabili komunisti. Natlačen se je denimo kot zastopnik jugoslovanske vlade septembra 1938 v Planini pri Rakeku, na tedanji državni meji, po uradni dolžnosti na kratko sešel z Benitom Mussolinijem; čeprav je šlo za vljudnostno medsosedsko srečanje, usklajeno z nevtralno zunanjo politiko Beograda, je to zadostovalo, da so začele v rdečem podzemlju o slovenskem banu krožiti najbolj odvratne laži. Slednjih se je sicer zavedal, a to ga ni odvrnilo od delovanja; še
naprej se je dosledno zavzemal za vzpostavitev avtonomne Banovine Slovenije, za spoštovanje jugoslovanske nevtralnosti in za strog nadzor nad ilegalno dejavnostjo komunistov. Toda usodni april 1941 je vse načrte postavil na glavo in Natlačen se je kot zadnji od vodilnih politikov SLS, ki se ni umaknil v tujino, čez noč znašel v vlogi najvišjega predstavnika okupiranega naroda v pogajanjih z zavojevalci; ob zlomu kraljevine in brez vsake pomoči zahodnih zaveznikov pa mu ni preostalo drugega, kot da je Slovence vztrajno pozival, naj v temnih časih ostanejo dostojanstveni, naj ne obupajo, in predvsem – naj se ne obrnejo drug proti drugemu. Dal je uničiti policijske kartoteke slovenskih komunistov, da ne bi prišle v roke Italijanom; na mučnih srečanjih z okupatorji je skušal posredovati za čim blažje pogoje zasedbe; po skrivnih kanalih je v Vatikan in ZDA pošiljal spomenice, v katerih je svetu kot prvi objavil nemški pregon Slovencev na Štajerskem in Gorenjskem; v Ljubljanski pokrajini, kjer je sprva še vladal zmeren italijanski režim, je skušal vzpostaviti pribežališče za tisoče slovenskih beguncev pred nacizmom … Vsa ta prizadevanja pa so padla v vodo po 22. 6. 1941, ko je KPS odšla v boj za Sovjete, ne da bi se ozirala, če pri tem žrtvuje ves slovenski narod. Kmalu zatem se je Natlačen umaknil iz javnosti, razočaran nad vse pogostejšimi bratomornimi zločini OF … 13. 10. 1942 je zadnji slovenski ban postal žrtev enega od njih tudi sam.
Beli genocid na Haitiju
22. 4. 1804 se je z masakrom v mestu Cap-Haïtien na karibskem Haitiju končal štirimesečni pogrom nekdanjih afriških sužnjev nad tamkajšnjim belopoltim prebivalstvom. Masaker je bil zadnje dejanje upora sužnjev proti francoski kolonialni oblasti, ki se je v letih 1791–1804 na Haitiju odvil vzporedno z revolucijo v matični Franciji. Čeprav je velik del belega prebivalstva Haitija med vstajo simpatiziral s črnskimi uporniki, je sledil dramatičen preobrat, ko so bile francoske čete v začetku leta 1804 poražene in je v izolirani otoški koloniji zavladal režim temnopoltega diktatorja Jean-Jacquesa Dessalinesa. Slednji je takoj po prevzemu oblasti namreč ukazal odstranitev vseh belcev v njegovem svojem »cesarstvu« ne glede na njihovo starost, spol ali družbeni status. Tako je bilo med januarjem in aprilom 1804 na Haitiju iztrebljeno praktično vse belopolto prebivalstvo, od 3.000 do 5.000 ljudi, med katerimi si večina nikoli ni lastila sužnjev. Danes, več kot 200 let po tem »belskem genocidu«, je Haiti ena najrevnejših in najmanj razvitih držav na svetu.
Fidelij Terpinc
24. 4. 1799 se je v Kranju rodil Fidelij Terpinc, slovenski podjetnik, politik in mecen. Rojen je bil v družini trgovca Blaža Terpinca, po katerem je podedoval večino poslov in premoženja. Sprva je rodbinsko podjetje širil na Gorenjskem, leta 1825 pa je kupil posestvo in graščino Fužine pri Ljubljani in se preselil tja. Po poroki z Josipino Zeschko, sestro ljubljanskega podjetnika Valentina Zeschka, se je Terpinc v prestolnici Kranjske uveljavil s postavitvijo mlinov ob Ljubljanici, iz katerih je z moko kmalu oskrboval velik del dežele vse do Trsta. Vendar ga ti uspehi niso uspavali, in potem ko je prepotoval Evropo ter se seznanil z dosežki industrijske revolucije, se je po letu 1836 prelevil v enega od začetnikov industrije v Ljubljani; preusmeril se je v žaganje lesa, oljarstvo in proizvodnjo barvil, še posebej pa je obogatel kot ustanovitelj prve tovarne papirja na Slovenskem, kasnejše Papirnice Vevče. Ob vseh gospodarskih uspehih, zaradi katerih si je poleg graščine na Fužinah lahko v zrelih letih omislil še nakup gradu v Škofji Loki in dvorca Zaprice pri Kamniku, je Terpinc kot privrženec Bleiweissovega »staroslovenskega« kroga vseskozi podpiral narodno gibanje; financiral je čitalnice in Slovensko matico ter kot prvi opredeljeni Slovenec dve leti opravljal funkcijo namestnika deželnega glavarja Kranjske. Umrl je 15. 2. 1875 v Ljubljani.
Lokalna samouprava 1922
26. 4. 1922 je v Kraljevini SHS začel veljati zakon o lokalni samoupravi, ki je državo razdelil na 33 enot, t. i. oblasti. Slovensko ozemlje je bilo razdeljeno na Ljubljansko in Mariborsko oblast; Ljubljanska je poleg Kranjske in nekaj štajerskih občin na levem bregu Save obsegala tudi edini del Istre, ki je po 1. svetovni vojni pripadel jugoslovanski državi – okraj Kastav nad Reko –, Mariborska pa poleg Štajerske, Koroške in Prekmurja še okraja Čakovec in Prelog (torej vse Medmurje). Mariborska oblast je upravljala Medmurje do leta 1929, ko so bile oblasti ukinjene in vzpostavljene banovine. Obe oblasti sta imeli sicer vsaka svojo demokratično izvoljeno skupščino, na čelu katere je bil veliki župan: na volitvah leta 1927 je za Ljubljansko oblast to postal dr. Marko Natlačen, za Mariborsko pa dr. Josip Leskovar, oba kandidata SLS.
