Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
V prispevku je predstavljen pogled, ki je diametralno nasproten pogledu radikalnega feminizma, ki poganja ženske študije in ruši ravnovesje med spoloma. Ženske študije kritizirajo predvsem domnevno patriarhalnost zahodne družbe. Trditve v članku dokazujemo z identično metodologijo dokazovanja, kot to počno v radikalno feminističnih ženskih študijah.
Za vsako družbo je izredno pomembno ravnovesje med spoloma. Oba spola, moški in ženske torej, sta enako pomembna, da družba dobro deluje. Narava je našo vrsto ustvarila v dveh ločenih spolih z namenom. Moški in ženske se razlikujemo biološko in družbeno, saj na nas vplivajo drugačni hormoni. Tendence levičarskih ideologij, ki poskušajo relativizirati pomembne razlike med spoloma in oba spola družbeno izenačiti v smislu enakega izida, so popolnoma zgrešene, ker so v nasprotju z naravo človeške vrste.
Moderne ženske študije so v radikalno feminističnem konceptu – tako kot študije spola in kritična rasna teorija, o čemer smo v Demokraciji v preteklosti že pisali – destruktivne v prvi vrsti za sodobno družboslovno znanost, v drugi vrsti pa za zahodno družbo, ki ženskim študijam naseda v smislu spreminjanja politik, s pomočjo katerih se poskušajo ženske v družbi v odnosu do moških privilegirati.
»Patriarhalna družba je koristna predvsem za ženske!«
Ženske študije so deformirane predvsem zaradi vsaditve temeljne predpostavke, da so moški v patriarhalni družbi privilegirani. Naziv patriarhalna družba se v feministični ideologiji sicer uporablja za družbeno ureditev, ki je ne le na Zahodu, ampak praktično povsod drugje na svetu tradicionalna v vsej znani človeški zgodovini. Moški naj bi imeli v taki družbi glavno vlogo, ženske pa obrobno. Že sam koncept je zgrešen, ker to, da eden od spolov v vodstveni vlogi prevladuje, še ne pomeni, da je drugi spol zatiran oz. zasužnjen, kot neupravičeno podtikajo radikalne feministke.
Če odvzamemo ali zrušimo predpostavko, da so v patriarhalni družbi (izraz je sicer konceptualno zgrešen, a ga za potrebe tega članka pišemo zunaj navednic) moški privilegirani, ženske študije pristanejo v polju banalnosti, izumetničenosti in zablod, ki se multiplicirajo. T. i. patriarhalnost je v družbi nastala kot delitev vlog med spoloma, ki sta bila v osnovi enakovredna. Ženske so sprejele navidezno podrejenost v tej patriarhalni družbi kot del nekakšne družbene pogodbe med spoloma. Podrejenost je navidezna zato, ker moški brez žensk zaradi bioloških danosti ne morejo in prav tako ženske ne morejo brez moških. Ženske so prepustile moškim vodstvo zaradi praktičnih razlogov, navidezno zaradi biološkega dejavnika fizično močnejše moške konstitucije, v resnici pa zato, ker je dosti teže voditi, saj je vodja odgovoren, če gre kaj narobe. Zaradi narave spolnih odnosov, kjer je moški zapeljivec odvisen od ženske privolitve, ima dejansko moč ženska, ker je ona objekt poželenja. Zato ima nad moškim v resnici nadzor ženska. In ker ima ženska nadzor, je predala vodenje, saj je bolj tvegano in naporno voditi kot biti voden. Primer je viden v podjetjih: fizično napornejše in težje delo prevzemajo tisti, ki so hierarhično postavljeni niže: udarnega kladiva (»štemarice«) v gradbenem podjetju ne upravlja direktor, pa četudi je za funkcioniranje podjetja v tem materialnem svetu bolj potreben tisti, ki rokuje z udarnim kladivom, kot tisti, ki podpisuje pogodbe o poslu. Radikalne feministke pa ne razumejo, da je teže voditi kot biti voden, ker so izgubile modrost svojih prednic, ki so to razumele.
Patriarhalna družba je torej nastala zato, ker so se ženske odločile prepustiti vodstvo in s tem večji del bremena preložile na moške. V patriarhalni družbi so »fizikalci« v resnici moški in ne ženske. S tem ko radikalne feministke rušijo patriarhat, sebe postavljajo v vlogo »fizikalcev« in opuščajo vlogo tistih, ki imajo od moškega garanja korist. Radikalne feministke tako vse ženske brez potrebe potiskajo v težak položaj. Nikoli v zgodovini niso ženske imele tako velike odgovornosti preživljanja samih sebe, kot jo imajo danes. Nadrejeno vlogo prejemnic v patriarhatu so si ženske zaslužile z rojevanjem, ki je ključno delo, ki ga moški globoko spoštujejo, saj tega dela sami ne morejo opraviti.
Zaradi radikalizacije družbenega feminizma prihaja do razkroja družbe v škodo žensk: vse več je zaposlenih samohranilk in oportunističnih moških, ki se z ženskami ne vežejo v stalne zveze in imajo samo neobvezujoče spolne odnose s številnimi partnericami v okviru t. i. hookup kulture (priložnostni spolni odnosi med moškimi in ženskami, ki se praviloma odločijo za spolni odnos, takoj ko se spoznajo, in se po njem tudi takoj razidejo). Hookup kulturo spodbujajo radikalne feministke in s tem družbeno razvrednotijo ženske, ki v svoji promiskuiteti vse bolj postajajo podobne moškim. Radikalne feministke uničujejo zavetje ženske v patriarhalni družbi in vzpostavljajo garaški družbeni pekel za ženske (v katerem so kvalitetni moški ponižani) in raj za psihopatološke moške osebnosti.
Deformacija feminističnih ženskih študij
Zgornji razdelek je namerno zapisan (ter naslovljen) provokativno in radikalno. Radikalne feministke bi bržkone rekle, da gre pri takem pisanju za mizoginijo, sovraštvo do žensk torej. A če gre pri tem pogledu za mizoginijo, gre v ideji, da so moški v patriarhalni družbi privilegirani, kar je temelj ženskih študij, za mizandrijo, sovraštvo do moških torej! Radikalne feministične ideje o privilegiranosti moških v patriarhalni družbi imajo enako težo, kot če rečemo, da so v patriarhalni družbi privilegirane ženske. Gre namreč za dejstvo, da moški v patriarhalni družbi teže uspejo, ker imajo zaradi svoje vodstvene vloge večjo odgovornost in zato bistveno bolj tvegajo. S tega vidika je torej v patriarhalni družbi ženskam v resnici laže uspeti; je pa res, da je njihova nagrada za uspeh manjša kot nagrada moških – prav tako (če sedaj po spolih obrnemo primer fizičnega delavca in direktorja iz zgornjega razdelka), kot je nagrada (plača) delavca, ki dela z udarnim kladivom, na koncu meseca manjša, kot je nagrada (plača) direktorja, ki sprejema vodstvene odločitve. Ali je v patriarhalni družbi teže moškim ali ženskam? To je stvar osebnega pogleda oz. preference, kot je stvar osebne preference izbor poslovne kariere: številni fizični delavci nikoli ne bi šli na naporno pot izobraževanja nekoga, ki bo postal direktor, in potem nosili njegove odgovornosti, medtem ko se direktor nikoli ne bi odločil za to, da bi celo delovno dobo moral fizično delati. In v modernosti imajo ženske možnost odločiti se živeti v skladu s tradicionalno žensko ali s tradicionalno moško vlogo: zagotovo nobena ni objektivno gledano težka ali lahka, ampak je to stvar preference posameznice.
Radikalno feministične ženske študije zato nimajo prave vrednosti. Resnica je vedno nekje vmes, saj radikalni pogledi ne držijo, kar pomeni, da njihova implementacija v realnost v obliki ideološko obremenjenih politik vedno (z)ruši del družbe ali pa kar celo družbo. Vsakokrat, ko se vzpostavi radikalni pogled, se na nasprotni strani spektra ustvari diametralno nasproten radikalni pogled, kot smo lepo pokazali v tem prispevku. V tem svetu in v tej družbi (ter v preteklem svetu in v preteklih družbah) nikomur ni lahko – niti moškim niti ženskam. Vsakdo nosi svoje breme preživetja in ni pošteno trditi, da je breme enih težje od bremena drugih, saj je to le cenena laž oz. zavajanje.
