Piše: Gašper Blažič
Moje prvo – in verjetno tudi zadnje – romanje v Medžugorju v letu 2024 se je začelo po skoraj neprespani noči. Treba je bilo vstati že sredi noči, kajti odhod je bil že ob treh zjutraj. K sreči z lokacije, ki ni daleč od mojega doma. Brez potrpežljivosti in pomoči moje žene ne bi šlo. Ko se že peljeva od Ostrožnega v smeri proti Hudinji, že s smeri krožišča zagledam naš avtobus, ki se je ravno peljal od Lave proti Hudinji. Naš odhod je bil namreč izpred športne dvorane Zlatorog oz. celjskega hipermarketa Mercator, kar je sicer priljubljena vstopna točka za razne izletnike.
Petek, 27. septembra 2024
Prve minute so vedno malce negotove. Nalaganje prtljage, iskanje sedeža, prostor najdem poleg gospe, ki je že poznam. Čisto spredaj. Po podatkih, ki jih ima Matej (tehnični vodja romanja), je avtobus povsem poln, le v Šentjurju. Župniku Tadeju (Celje-sv. Danijel, organizator romanja) ostane sedež za vodiča. Ki je dokaj spokorniški. Naš prevoznik je Veng Tour s šoferjem Alešem, avtobus pa mi je že znan, saj sem komaj nekaj dni prej že bil na njem, ko smo se peljali v Celovec na peš romanje v celovško stolnico (iz Žihpolja). Preverimo prisotnost ter veljavnost osebnih dokumentov, kar je nuja, ker se zelo rado dogaja, da kateri od romarjev pograbi s seboj kakšen napačen predmet in to ugotovi šele na meji z BiH. K sreči je tokrat vse v redu in krenemo točno ob uri, ki je napisana. Zelo dober znak. Avtobus s parkirišča pred Mercatorjem odžene enega redkih nočnih obiskovalcev (mačko) in nadaljuje pot v smeri proti vzhodu. V tem času Tadej prebere kratko molitev za blagoslov romanja. Sledi umirjena vožnja v tišini čez Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Rogatec. V tišini. Večina romarjev se zaziba v spanec, tu in tam kateri od njih tiho moli rožni venec.
V tem času se ozrem nazaj. V dvajsetih letih sem poromal v Medžugorje, če takole ocenim čez palec, skoraj petdesetkrat. Naštel sem dvajset gostiteljev, pri katerih sem prenočeval, in približno toliko avtobusnih prevoznikov. Prvič sem sicer Medžugorje videl poleti 1998, ko smo se vračali z delovnega tabora v Sarajevu. A to še ni bilo pravo romanje. Takrat smo odšli še v Vepric, dalmatinski Lurd, kjer smo prespali pod milim nebom. No, leta 2004, ko je bilo moje prvo romanje – in to na medžugorski mladinski festival – smo se najprej ustavili prav v Vepricu, kjer smo romarji imeli slovensko mašo. Bilo je namreč več avtobusov s slovenskimi romarji, tako da smo v Medžugorje prišli pozno zvečer. Naš avtobus je vodila Maja Zalar, takrat smo se vozili še po stari cesti skozi Liko in Dalmacijo (Karlovac-Korenica-Gračac-Knin-obvoz preko Veprica in Makarske-Medžugorje). Kar nekajkrat sem poromal za festival mladih, pa za novo leto, dvakrat na seminar posta, molitve in tišine, večinoma pa na klasična romanja spomladi in jeseni. Kar pomeni obisk Hriba prikazovanj, Križevca, večernega programa, pa Materine vasi (skupaj s Frančiškovim vrtom), skupnosti Cenacolo, Gorana Čurkovića, Oaze miru … Za obletnico prikazovanj sem bil, se mi zdi, dvakrat. A najlepši dogodek je vsekakor festival mladih.
Ob prehodu »nevidne« meje s Hrvaško sledi samo še vzpon čez Hromec in spust do Džurmanca, kjer se po eni uri vožnje priključimo na avtocesto, ki nas vodi mimo Zagreba. V Zagrebu me malo preseneti pravcato gradbišče na odseku med Jankomirjem in razcepom Lučko. Narejen je obvoz, saj podirajo stari motel Plitvice, ki se ga spominjam že z mojih preteklih romanj v Medžugorje za novo leto, ko smo tam pobrali tudi kakšnega potnika. In treba je priznati, da je ta objekt res spominjal na čase socializma. Tudi počivališče Plitvice je dobilo novo ime (Zagreb).
Več si lahko preberete in fotogalerijo ogledate TUKAJ.
