Piše: blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,60-69): Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«
Morda ste že kdaj slišali o tem, zakaj bi Izraelovi sinovi pot, ki so jo v kar 40 letih prehodili iz Egipta v obljubljeno deželo, dejansko lahko prehodili v nekaj mesecih. Ker zagotovo ta pot ni tako dolga, da bi zanjo potrebovali čas, v kateri bi se zamenjalo cel kup generacij. Da, resnično je ta pot trajala zelo zelo dolgo. Ne samo zato, ker izraelsko ljudstvo pod vodstvom Mojzesa ni moglo vedno ubrati najbližje poti, pač pa tudi zato, ker je bilo ogromno nekih postankov in ovir. Le-te pa so bile največkrat povezane z navado, ki jo ljudje zelo radi poznamo in tudi prakticiramo: to je godrnjanje, nerganje, izražanje nekega stalnega nezadovoljstva nad tem, zakaj je nekaj tako in zakaj ne drugače. In kdor bo pozorno bral Sveto pismo, bo lahko odkril, da je bilo godrnjanje vedno povezano z egoizmom, s tem pa tudi nevero in nezaupanjem v Boga in Njegove načrte. In vedno, ko se je ljudstvo prepustilo godrnjanju, je temu sledilo pomanjkanje blagoslova, celo do te mere, da so v tabor vdrle strupene kače in je spet nekaj članov izraelskega ljudstva zaradi tega umrlo. In ničkolikokrat je bila prav drža godrnjanja povod za to, da je prišlo celo do odpada od Boga in so na njegovo mesto stopila takšna in drugačna zlata teleta.
Pa saj tudi dandanes ni kaj bistveno drugače. Ker smo ljudje večinoma samo še sociološko verni in tega ne prakticiramo v vsakdanjem življenju, je nerganje naš stalen sopotnik, ne zavedamo pa se, kako zelo si s tem krademo blagoslov in kako je to lahko tudi začetek oddaljevanja od Boga in konec koncev tudi od zveličanja. Merlin Caroters v svoji dvojni knjigi »Iz ječe v slavljenje+Moč slavljenja« govori ravno o tej spremembi miselnosti – kako se namreč začnejo skrivnostne duhovne ovire, ki preprečujejo naš uspeh, dvigovati in odstranjevati, ko namesto godrnjanja izberemo slavljenje Boga. Da, slavljenje Boga in zahvaljevanja celo takrat, ko nam gre vse narobe. In prav v takih trenutkih, ko s slavljenjem »upamo proti upanju« in presežemo meje svoje človeškosti, Bog lahko pokaže svojo moč in blagoslov, rešuje naše probleme na način, kakršnega ne bi mogli dojeti niti v sanjah.
Več si lahko preberete TUKAJ.
