Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 23,35-43): Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
Za praznik Kristusa Kralja vesoljstva, ki zaznamuje vsako zadnjo nedeljo liturgičnega leta, bi si morda kdo zamišljal kakšno bolj “kraljevsko” Božjo besedo, kot je odlomek iz pasijona po evangelistu Luku. A prav tam morda najbolj razumemo, kaj pomeni to, kar je Jezus rekel Ponciju Pilatu, da Njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Ker v teh časih nismo več ravno vajeni monarhij, vsaj ne absolutističnih – pa pustimo ob strani letošnji veličastni pogreb britanske kraljice Elizabete, ki je svojo državni skupnosti vladala zares zajetnih in simboličnih 70 let – nam morda beseda “kralj” (ki smo jo slovanski narodi izpeljali iz imena Karel, ker je bil pač Karel Veliki ob nastopu srednjega veka simbol velike moči v tedanji Evropi) zveni precej arhaično. Tako kot nam arhaično zveni podoba Jezusa, dobrega pastirja – ker pač živimo v časih, ko se ni dobro hvaliti s tem, da si ovca. Ker to v sedanji sekularizirani in liberalizirani kulturi pomeni predvsem to, da ne razmišljaš s svojo glavo.
