Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,1-8): Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Vprašanje z naslova, ki se sicer pojavi konec tega odlomka, se sliši kot retorično vprašanje. Kot da bi Jezus skoraj dvomil, da bo ob svojem ponovnem prihodu našel vsaj neke vere med ljudmi. Vprašanje vere se postavlja praktično ves čas njegovega javnega delovanja. Prva od Božjih kreposti namreč postavlja izziv: ali je naš odnos do Boga resnično odnos otroka do Očeta ali pa gre zgolj za hladno izpolnjevanje neke postave “nevidnega zakonodajalca”, ki se sicer ne meni za potrebe svojih otrok? Če pristanemo na takšen odnos Boga, potem je postava – ali pa Božje zapovedi – brezpredmetna. Vera je resnično nekaj veliko več od verjeti, da Bog obstaja. Vera je predvsem ODNOS, je zvestoba, pomeni videti preko tega, kar je vidno, kar zaznavajo naši čuti in kar zmore doumevati naš razum.
Več preberite TUKAJ
