Piše: Vane T. Costa
Res je. Zato da narediš to moraš imeti ali »ali vsega dovolj ali da se v nečem ne vidiš, če prav si viden«
Tako nekako ali za odtenek, v danem trenutku, se je počutila naša portretiranka, Petra Zlatoper iz Celja. Že dolgo, dolgo in seveda najbolj iz Celja. Izvorno Tolminka ali po posoško T’minka. V določenih potezah in drži to pride na plano. In pav je tako. V najbolj poglobljenih trenutkih, zasukih ne glede na kaj se nanašajo, bi rekli bolj učeno, da jo to determinira, jo določa, odreja. Odreja njo, pot, in poti do cilja. Do njenega bistva, do sebe, do osebnega zadoščenja , ki jo naredi izpolnjeno, zadovoljno in srečno.
Zdi se da je ta pot prehojena kar tako, brez da bi se trudila, da je enostavno bila tam pa je delovalo. Pa ne, ni tako. Vsaka pot je pot je tlakovana z različno podlago, enkrat ravna, drugič grbasta, tretjič na videz ravna pa vendar z drobnimi ali srednje velikimi kamenčki, ki hojo delajo neudobno. Včasih je tudi zid. Vse to Petra pozna. Te občutke med hojo. Ali med plutjem skozi življenje ko naletiš na čeri, ki so vidne in na podvodne, ki ti »barko življenja opraskajo, včasih poškodujejo, včasih si za določen čas na suhem, brez plutja.
Kako pa je pravzaprav začela?
Petra Zlatoper je v minulih desetletjih počela in se preizkusila v marsičem in pustila očitne in opazne sledi v številnih gostinsko ali turističnih podjetjih na različnih koncih po Sloveniji. Po končani srednji gostinsko-turistični šoli v Celju in študiju turizma v Mariboru, polna optimizma in se počutila kot »gejzir« iz katerega so silile na plano z neustavljivo silo ideje, ki so kričale po realizaciji. Najprej delala kot tajnica, bila nato animatorka, vodja gostinskih lokalov v Ljubljani in ob Vrbskem jezeru, organizatorka prireditev, vodja hotelov Tabor v Mariboru in na Celjski koči ter direktorica hotelov Paka v Velenju in Term Snovik blizu Kamnika. »Ves čas je bila glavna služba. Naša generacija je bila vzgojena v duhu, da je delo največja vrednota, in tako sem tudi sama delovala. Zdaj sem šla res čez rob,« povzame razlog za spremembo, zasuk, do katerega je prišlo približno pred pol leta, ko je ugotovila, da ne more več po starem. Delo, čeprav daješ celega sebe, včasih se spremeni v rutina in ta rutina te melje in te spremeni v amorfno maso, ki je težko kasneje preoblikuješ v nekaj kar veš čas hočeš biti. Zato je v takšnih trenutkih moraš potegniti ročno, zelo visoko, dane začne »življenje«lesti nazaj kljub tej zavori. Izstopiš malo ven, pogledaš ni prask. To vožnjo s temi sovozniki končujem, grem voziti svoj življenjski »veleslalom« po progi, ki jo bom zakoličila sama. In je zakoličila progo.
Kakšno progo pa si je »zakoličila«?
Prejšnji ekipi je dala odpoved, čeprav bi naj bila trener(direktor) še cela štiri leta. Dva meseca je bila doma. Zdaj je sama svoj šef in ponuja kuharske storitve v različnih oblikah. Brez strahu, brez bojazni da bi storila napačen korak. Tudi mene je bilo strah, da ne bom vozila preveč direktno na količke. Zdaj me ne skrbi več, grem naprej in iščem nove možnosti,« je odločena. Ponuja poslovne pogostitve, ubrane na določeno temo, lahko jo naročite za kuhanje na domu ali kot organizatorico kulinaričnega »team buildinga«. Lahko počne vse kar je povezano z kuhanjem, kar je glede na izkušnje širokega spektra, za pričakovati.
Petra »vse v enem« in še več, je lahko slogan ki ji je na kožo pisan.
Obenem, kot jo vidimo danes, je tista Petra ki hoče biti, ne glede na to, da je korona, da je maska gor ali ne. Ideje prihajajo iz glave in ne izpod maske. Ustvarjalnost, mirnost, zbranost na eni in sposobnost prisluhniti ter dojeti kar pravzaprav želi tisti, ki pride do tebe z željo, četudi nenavadno, da mu pokažeš da si ga razumel, da mu pokažeš da zanj znaš narediti najbolje kar pričakuje od tebe. Pa še iskriv pogled. To je vidno iz vsakega kontakta, ne glede na čas kdaj se zglasiš na celjski tržnici. Čas ki ga je prej imela na razpolago zase je porabila za vožnjo, sedaj pa da, če tudi v službi, potegne dlje da se sproščena vrača domov.
V času ko je bilo za vse najhujše, se je ODLOČILA. In začela. Pred pol leta. In sedaj vozi ta po lastni želji zakoličen »veleslalom« in vsakokrat pripelje na cilj. Zmagoslavno. Tudi ko ne dela, zaradi sedanjega način dela, ki jo dela vedro, je ustvarjalno hodeča »tovarna« idej, kako jutri, pojutrišnjem in še naprej. Novo tržno nišo je odkrila na osnovi lastnih izkušenj. In kot rada reče to bo njen poslovni in zasebni finale na katerem bo zmagala ona v skupnem seštevku. Na tem poslovnem Olimpu, in tudi zasebnem bo imela veliko občudovalcev.
Vse kaže pa da bomo spremljali še veliko poslovno-kulinaričnih »veleslalomov« kjer bo za ciljno črto imela veliko navdušene gurmanske množice.
Čim več krat visoko dvignjene »kuhalnice« v znak doseženih zmag ji privoščimo iz srca!
