Piše: C. R.
Zanimive vsebine krožijo tudi na omrežju X, kjer je med siceršnjim “šodrom” mogoče zaslediti tudi kakšno zanimivo analizo. Eno od njih je zapisala tudi uporabnica z imenom Johanca:
Spremljam in prebiram večinske medije in vedno znova naletim na enak vzorec: skoraj obsesivna usmerjenost vseh sil – od aktivistov do akademikov, od novinarjev do samozvanih političnih komentatorjev – k uničenju stranke SDS. Pa ne le z leve. Celo nekateri na desni, tisti, ki prisegajo na spremembe in opozicijsko držo, ne skrivajo, da si ne želijo zmage SDS, ampak njen propad. In to v času, ko Slovenijo večinsko obvladujejo socialisti, ko so ključne pozicije trdno v rokah levice in ko bi bila vsaka opozicija (sploh močna) nujen korektiv. Zakaj torej takšna demonizacija prav SDS, če pa obstajajo tudi druge desne stranke in vsak ima možnost ustanoviti novo? Zakaj toliko energije ne gre v politično soočenje z vladno levico, ampak v rušenje največje opozicijske sile?
Dolgotrajna demonizacija in medijski okvir SDS že dve desetletji ostaja edina dosledno močna desnosredinska stranka z jasno strukturo, vodstvom in ideološko hrbtenico. Prav zato je postala glavni simbol nasprotovanja tranzicijski levici, ki še vedno nosi dediščino prejšnjega režima. Večinski mediji v Sloveniji (RTV, večina tiskanih časnikov, spletni portali) so sčasoma oblikovali sliko SDS kot “sovražnika demokracije”, s čimer so ustvarili okvir, iz katerega se stranka težko izvije. To počnejo sistematično: s ponavljanjem etiket kot so „avtoritarna“, „ekstremna desnica“, „orbanovska“, z nenehnim fokusom na osebne napade na Janeza Janšo, z ustvarjanjem predpostavke krivde ob vsaki aferi – tudi kadar se izkaže, da zadeva pravno ne zdrži. Tako je SDS postala nekaj, kar ni več zgolj politična stranka, ampak moralni „problem“, ki ga je treba odstraniti. Strah pred učinkovito desnico Obstajajo desne stranke, ki so „sprejemljive“, ker niso nevarne – nimajo baze, nimajo mreže, nimajo moči. SDS pa ima vse to. Prisotna je po vsej državi, ima trdo jedro volivcev, lastne medije, organizirano infrastrukturo in jasno politično usmeritev. Predvsem pa – edina je, ki ogroža sistem. In ravno zato cilj sistema ni poraz, temveč uničenje.
SDS namreč ne predstavlja le alternative, ampak neobvladljivo alternativo, ki si jo ne moreš podrediti s prijaznimi članki in salonskimi debatami. Antipatija tudi z desne Določeni krogi na desnici si želijo „lepše“ desnice – mehke, bolj konsenzualne, komunikativne. SDS jim ni blizu. Zdi se jim pretrda, preagresivna, včasih preveč surova. Vendar ni brez razloga: leta izključevanja iz ključnih centrov moči so pustila posledice.
Paradoks pa je očiten – nekateri, ki si želijo drugačne politike, raje napadajo SDS kot pa vladajočo levico. Zakaj? Ker čutijo, da jim SDS jemlje kisik v političnem prostoru. Raje bi imeli „civilizirano opozicijo“, ki ne zmaga, a se lepo sliši.
SDS pa, ko pride na oblast, začne delati – in to mnogim ne ustreza. Umetna predstava, da SDS zadržuje razvoj desnice Pogosto slišimo: „Dokler je Janša, desnica ne bo zmagala.“ Toda to ni analiza, to je floskula, ki ustreza obema poloma. Levi, ker ohranja tarčo, desni, ker opravičuje lastno politično nemoč. V resnici pa večina desnih volivcev (ki niso v sistemu) še vedno glasuje za SDS – ker ni drugih resnih alternativ.
Zakaj takšna strast do uničenja?
- Ker SDS ni šibka. Je edina resna alternativa. SDS ima vse, česar se sistem boji: ljudi, bazo, organizacijo, spomin, vizijo in doslednost. Ne morejo je preglasiti, ne morejo je izbrisati. Zato mora biti „slaba po definiciji“. Ne zaradi programa, ampak že zato, ker obstaja. To je moralna delegitimacija – tehnika, kjer nasprotnika ne napadaš več zaradi vsebine, temveč ga izločiš iz „dopustne igre“.
- Ker SDS ni pod nadzorom tranzicijske elite V Sloveniji obstaja konsenz, ki sega v osamosvojitvena leta: določenim elitam, izhajajočim iz prejšnjega režima, je bil dovoljen prehod v novo družbo – če se ne ruši temeljne kontinuitete. SDS v ta konsenz ni bila povabljena. Je zunanja, neobvladljiva sila. In takšne sile se sistemsko ruši – z mediji, sodstvom, NVO sektorjem.
- Ker odkriva stvari, ki bi morale ostati zakrite SDS si upa odpirati teme, ki jih „nihče noče več poslušati“: udba, bančne luknje, mreže, povezave med sodstvom in politiko, privilegiji določenih akademikov in kulturnikov. To ruši iluzijo, da je Slovenija brez preteklosti. Zato jo je treba utišati. Niso problem njena stališča, ampak njena vztrajnost pri tem, kar nočemo slišati.
- Ker ni “mehka”, ker ne igra po pravilih drugih Da, SDS je polarizacijska. Vendar pogosto zato, ker druge možnosti ni. Če si potisnjen ob zid, ne boš govoril z rožicami. Retorika je včasih ostra – ampak ali ni še huje, da imamo stranke, ki govorijo „mehko“, a obvladujejo institucije z nepopustljivo silo?
- Ker ruši privilegije Vsaka vladavina SDS je za mnoge eksistenčna grožnja: spremembe na vrhu, spremembe v kulturnem financiranju, spremembe na univerzah, v sodstvu, celo v diplomaciji. Vse, kar je zraslo iz sistema, se takrat trese. Nič čudnega, da se, ko vlada Janša mobilizira vse sile, da se SDS čim prej vrže z oblasti.
- Ker del desnice noče tekmovanja Nekateri na desnici bi želeli prostor zase – a brez SDS. Želijo postati „sprejemljiva opozicija“ – tista, ki ne zmaguje, a jo mediji lepo obravnavajo. SDS jim kvari to ravnotežje. In zato so napadi nanjo tudi z desne pogosto še bolj strupeni kot z leve.
- Ker uspeva, čeprav je nezaželena Morda je najbolj boleče prav to: SDS je trdoživa. Kljub bojkotu, aferam, napadom in demonizaciji – stranka obstaja. Je zmagovala. In to spravlja mnoge v obup. Ker gre proti toku, a kljub temu plava naprej.
In kako je drugje? Tudi drugod po Srednji Evropi opazimo isti vzorec: Poljska (PiS) – konservativna stranka, ki je ob vladanju razburila sodstvo in medije. Mednarodna levica jo je označila za grožnjo demokraciji – čeprav so dobili legitimne volitve. Madžarska (Fidesz) – Viktor Orbán ni pod nadzorom bruseljske levice, zato je označen kot diktator, čeprav je zmagal z dvotretjinsko večino. Češka (Babiš, Klaus) – populisti, ki niso „njihovi“, postanejo tarča sistematičnega izrinjanja, čeprav imajo podporo ljudi. SDS ni brez napak. Ni vsem všeč. Ni vedno diplomatska. Ampak ni tudi stranka, ki bi se poklonila sistemu, ki ga nikoli ni priznala za legitimnega. In ravno zato jo je treba uničiti – ne premagati, uničiti. Ker SDS ni nastala, da bi bila „všečna“. Nastala je, da bi rušila kontinuitete, ki so se po osamosvojitvi ohranile bolj, kot si priznamo. Zato ni pomembno, ali obstajajo druge desne stranke. Sistem dopušča le tiste, ki ne motijo ravnovesja. SDS pa to ravnovesje ruši – in prav zato je najbolj napadena. Ker je (kljub vsemu) – nevarno živa.
Vir: X
