Piše: blagovest.si
Pred nekaj leti je ob izbruhu velikega vala migracij prišlo do nove razpoke med t. i. nacionalnimi gibanji ter krščanstvom. No, dejansko so te razpoke obstajale že prej, le da so se tokrat bolj pokazale.
Zaradi vloge in stališč papeža Frančiška v zvezi z migracijami se je začela v družbenem prostoru uveljavljati teza, da je krščanstvo že samo po sebi faktor globalizma in zato škodljivo nacionalnim identitetam, saj naj bi bilo – podobno kot komunizem in levičarstvo – usmerjeno »internacionalno«. Takšne teze so se pojavljale zlasti v vrstah »alternativne« desnice, slednja naj bi predstavljala antipod »vazelin-desnice«, ki še vedno podpira Evropsko unijo. Ki naj bi bila v nasprotju s tem, kar beremo o svetniških ustanovnih očetih združene Evrope, nekakšen satanski projekt, v katerega Slovenija nikoli ne bi smela opustiti. Iz tega seveda sledi izpeljava, da sta krščanstvo in levičarstvo dva obraza iste Janusove glave. Tako prihaja celo do zanikanja krščanskih korenin Evrope ter pozivom, naj se Evropejci vrnemo k starim poganskim kultom, če hočemo ohraniti lastno identiteto. V to smer namigujejo tudi nekatera gibanja, ki gojijo »tradicijo« – a ne krščanske.
Seveda takšne teze nastajajo na podlagi slabe obveščenosti in stereotipov. Namreč, vse dosedanje različice globalnega levičarstva so morda res nekakšne stranske izpeljanke na ta svet reduciranega krščanskega izročila, vendar so obenem pristnemu krščanstvu nasprotne in želijo doseči nekakšno kulturno revolucijo, ki se v sedanjem času kaže predvsem v drugačnih pogledih na spol ter na domnevno sporno vlogo zahodne civilizacije, ki bi morala poravnati vse račune za nazaj, ker se tiče kolonializma, rasizma, itd., zato naj bi Evropa morala odpreti meje za vse migrante od drugod. To pa seveda močno presega pogleda, da je človeku v stiski treba pomagati.
Kdor dobro pozna jedro krščanskega nauka, tudi ve, da slednji ni mogel nastati brez poprejšnje podlage, kjer se je Bog učlovečil – to je judovstvo.
Več si lahko preberete TUKAJ.
