Piše: Damian Ahlin
Datum glavnega rimskega festivala, med katerim so si izmenjali darila in razsvetlili ulice, je bil zaznamovan s koncem kmetijske sezone.
Tako kot v starem Rimu se tudi danes veselimo praznika, ki je za mnoge najbolj veselo obdobje v letu. Ob koncu leta se pripravljamo na obrede prehoda, ki smo se jih naučili že v otroštvu. Ne glede na to, ali imajo za nas bolj sakralno ali bolj profano komponento, nam te priložnosti kažejo, da čas neizprosno teče in da ga moramo uživati, dokler lahko.
Rimljani so se teh idej dobro zavedali in so svoje najbolj priljubljene praznike že rezervirali za konec leta, čeprav zagotovo iz povsem drugačnih razlogov kot mi. Božič namreč ne izvira neposredno iz rimskih Saturnalij, čeprav so nekateri običaji, kot sta razsvetljevanje ulic in izmenjava daril, ostali.
Božič se praznuje vsakega 25. decembra zaradi povezave tega datuma z rojstvom boga Sonca, ki je bil od 3. stoletja dalje na prvem mestu in proti kateremu so se kristjani borili tako, da so Jezusa Kristusa naredili za Sonce pravičnosti, ki razsvetljuje svet.
To krščansko praznovanje je prvič potrjeno v rokopisu iz leta 336, čeprav se je nova praksa verjetno razvila v začetku 4. stoletja pod vplivom verske strpnosti cesarja Konstantina. Po drugi strani pa datum Saturnalije ne izhaja iz ponovnega rojstva boga Sonca, zimskega solsticija ali katerega koli vidika ali lastnosti tega boga.
Saturnalije, ki so jih praznovali 17. decembra, so bile zelo pomemben praznik v verskem koledarju, ki je obeleževal kult boga Saturna. Bil je eden največjih božanskih očetov rimske civilizacije. Tako zelo, da so Rimljani sami mislili, da je kraljeval na vrhu Kapitolskega griča že stoletja pred tem, ko so se tam naselili oni, potomci trojanskega Eneja.
Saturn, čigar ime izhaja iz sero, satus – sejati, je bil bog, ki je varoval semena, ki so bila pravkar raztresena po poljih in so morala prestati zimski mraz, preden so začela rasti. Saturna so na oblasten način prosili za zaščito; ne pozabimo, da so bili Rimljani izrazito poljedelska družba, zlasti v svojih začetkih.
Po koncu zimske setve -sezona se je po rimskih predstavah začela v začetku novembra- so si kmetje končno lahko za nekaj tednov odpočili od napornega dela na poljih. Prav zato je bil začetek praznovanja Saturna v Rimu sinonim za zaslužen počitek, ki je s seboj prinesel praznovanje in sproščeno razpoloženje tistih, ki so vse leto trdo delali in so potrebovali počitek.
Tako so Rimljani vsaj od leta 497 pred Kristusom, kot navaja zgodovinar Tit Livij, čeprav je bilo to verjetno še prej, spontano praznovali ta praznik in svoje hiše napolnili s svetlobo, da bi se borili proti temi in zimskemu mrazu.
Ne traja večno
Žal pa sreča in praznovanja ne trajajo večno. Konec 3. stoletja pred Kristusom se je Rim zapletel v najhujšo vojno doslej: drugo punsko vojno, v kateri se je za nadzor nad Sredozemljem spopadel s Kartažanom Hanibalom. Konec leta 217 pred Kristusom, ko so Rimljani že utrpeli več velikih vojaških porazov, so se obrnili na Saturna in ga prosili, naj jih zaščiti. Izvedli so lectisternium, zapleten obred, pri katerem so kipu boga Saturna ponudili pojedino, kar kaže na to, v kako velikanski obup so se pogreznili. K njej so se zatekali le v času velike krize. Ta obred je na primer stoletja pozneje uporabljal tudi filozofski cesar Mark Avrelij, ko se je Rim soočal s prvo pandemijo v zgodovini, v kateri je na tisoče žrtev dnevno umiralo za kugo.
Na njihovo srečo so Rimljani, kot vemo, sčasoma premagali Kartažane s pomočjo Saturna ter številnih drugih bogov in boginj, ki so jih zaščitili in jim dali legitimnost za prevlado nad svetom. Od takrat dalje so, kot pravijo viri, praznike v čast Saturna še naprej vsako leto veselo praznovali in jim uradno dodali velik convivium publicum, razkošno pojedino, ki so se je lahko udeležili vsi državljani.
Ni presenetljivo, da imamo več starodavnih pričevanj, ki jasno omenjajo, da so Saturnalije veljale za najsrečnejši dan v vsem letu. Otroci niso sedeli in poslušali svojih učiteljev, sodniki niso izrekali sodb in celo sužnjem -čeprav zagotovo ne vsem- je bilo za en dan oproščeno ubogati svoje gospodarje. Kontrasti in preobrat ustaljenega reda so postopoma prevzeli praznovanje v zasebni sferi.
Ulice so bile razsvetljene, ljudje so plesali in pili, da bi se izognili mrazu, za en dan pa so pozabili na tradicionalne tunike in oblačila ter se oblekli v živo pisane kostume, ki bi jih v drugih dneh gledali z nezaupanjem. Pravila so se sprostila, igre na srečo, ki so bile prej prepovedane, so bile dovoljene, vsi skupaj pa so peli in kričali v en glas: io saturnalia! -srečna Saturnalia-.
Božič v starem Rimu
Vsi so se zbrali, da bi praznovali srečo na pojedinah, podarjali so tudi majhna darila, zlasti otrokom, v obliki figuric iz terakote, imenovanih sigillaria, in prirejali tombole, v katerih so pogosto sodelovali tudi cesarji, ki so ponujali velike nagrade, kot je deset funtov zlata, in tudi smešne nagrade.
Toda Rimljanom en dan najpomembnejšega praznika v letu ni bil dovolj. Zlasti po julijanski reformi koledarja so začeli praznovati Saturnalije med 17. in 19. decembrom, kar je uradno razglasil cesar Avgust. Kljub temu so se skozi stoletja na povsem spontan način razširili celo na 23. dan in ohranili praznovanje in smeh na ulicah.
Vendar pa pretirana sreča Saturnalije ni bila všeč vsem. Med njihovimi največjimi nasprotniki so bile pomembne osebnosti rimske zgodovine, kot sta Seneka in Plinij Mlajši. Toda medtem ko je prvi ostro opozarjal na nevarnost podleganja kolektivni in pretirani norosti, je drugi, bolj umirjen, v enem od svojih pisem priznal, da se zavzema za osamitev in se oddaljuje od kričanja.
Današnji božič ima nedvomno elemente, s katerimi se lahko poistovetimo, kot so hrana, darila ali veselje. Vendar pa je te skupne značilnosti mogoče najti tudi pri številnih drugih rimskih praznikih. Dejstvo, da sta datuma praznovanja obeh praznikov blizu drug drugemu, nas vodi k temu, da božič povezujemo s Saturnalijami.
Na to je nedvomno vplivala tudi njegova velika priljubljenost v rimskem svetu. Bil je tako priljubljen, da se je njegovo praznovanje nadaljevalo še v 5. in 6. stoletju, celo v popolnoma pokristjanjeni družbi, čeprav je bil oropan svojega najglobljega in najbolj verskega značaja.
Rimljani, ki se v nekaterih pogledih tako razlikujejo od nas, v drugih pa so nam tako podobni, še vedno vzbujajo strast in radovednost. Njihovi prazniki nas dosežejo, čeprav le v obliki spominov, in nam omogočijo videti, da so pred 2000 leti živeli običajni ljudje s sanjami, hrepenenjem, željo po uživanju in življenju. Še naprej živimo zanje, ne glede na ceno, z navdušenjem. Skupaj naj nazdravimo in rečemo: io saturnalia!
Vir: El Pais
