Piše: Mravljišče.si
Čeprav sem svojo poklicno kariero zgradil v naši slavni Službi državne varnosti, to vseeno ne pomeni, da je moja preteklost povsem (sm)rdeča. Navsezadnje sem nekaj let tudi ministriral v cerkvi, šele nato me je tovarišija potegnila ven in me začela vzgajati v duhu socialistične mladinske organizacije, češ da je cerkev za otroke in tercialke, ti si pa že velik mož in lahko postaneš novodobni partizan.
In sem se seveda strinjal. Seveda se kasneje s svojimi ministrantskimi izkušnjami nisem preveč hvalil, povedal sem le to, kar je bilo treba in če je bilo treba župnika malo priviti zaradi morebitnih prekrškov. Šele ko je prišla svoboda (ampak ne Golobova, ki jo imamo sedaj), sem se glede svojega »črnega« dela v mladosti malo bolj odprl in na veliko presenečenje ugotovil, da sploh nisem bil edini. Ne vem, katerega leta je bilo to, ko so se na nekem televizijskem omizju znašli akademiki različnih nazorov, med njimi tudi FDV-jevska legenda dr. Vlado Miheljak in moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Slednji se je namreč opravičil, ker sta z Miheljakom tudi pred kamerami kar na »ti«. In je seveda sledilo za marsikoga razkritje: Vlado in Ivan sta še v zelo mladih letih skupaj ministrirala. Njune poti so se kasneje razšle, saj je doktor Vlado po šokantni epizodi, ko je pod psevdonimom Majda Vrhovnik napisal razvpit tekst »Noč dolgih nožev« (zaradi tega se je mojim šefom na SDV začelo mešati in je moral moj mentor Miran F. takoj v tiskarno), začel kukati skozi ključavnice (le kje se je tega naučil) in konec devetdesetih v Dnevniku napisal meni takrat zelo všečne tekste, ki so krepko obdelovali nadškofa (sedaj kardinala) Franca Rodeta, njegove izjave o dresuri nemških ovčarjev in podobno, čeprav naj bi bil tiste ovčarje menda »sunil« iz govora Dimitrija Rupla v parlamentu nekaj let prej. Recimo »Metropolit pasje dežele – kdo bo vodil vzrejne knjige?« Od zadovoljstva sem se krohotal in tolkel po kolenih. In si rekel: »Vladek, ti si res car! Še mene nauči!«
Več si lahko preberete TUKAJ.
