Piše: blagovest.si
V začetku julija letos je svojo zemeljsko daritev dopolnil pater Pashal Gorjup. Njegova življenjska pot je bila precej zanimiva, zato jo predstavljamo nekoliko podrobneje, tako kot jo je opisal rektor brezjanskega svetišča pater Robert Bahčič, objavljamo povzetek njegovega nagovora.
Pater Pashal (Franc) Gorjup izhaja iz kmečke družine, kjer je bilo sedem otrok. Rodil se je 1. decembra 1933 v vasi Pôgled, župnija Moravče. Kmalu za tem je bil krščen, darove Svetega Duha pa je prejel 5. junija 1946 iz rok zagrebškega pomožnega škofa dr. Josipa Laha. Kot je sam povedal, so doma v družini vedno molili pred obedom in po njem, ob zimskih večerih rožni venec, poleti pa zaradi obilice dela daljše večerne molitve. Molitev je bila vedno skupna. Obhajali so tudi prve petke in prve sobote.
Za vstop v samostan mu je veliko pomagal stric Joahim, ki je bil globoko veren mož in h kateremu je zelo rad zahajal in se z njim pogovarjal. Pri njem si je sposojal knjige in časopise za branje, da si je odpiral oči in širil svoje duhovno obzorje. Jeseni leta 1945 je prvič poromal na Brezje, kjer je prvič videl frančiškane. Leta 1949 je prvič prestopil samostanski prag. Maja naslednje leto je prejel habit tretjerednika in novo ime br. Paskal. Imel je komaj 17 let in se je učil za vrtnarja. Tri leta kasneje je moral služiti vojsko daleč od doma, v Makedoniji, kjer je preživel dve leti. Ko se je konec julija 1955 vrnil domov, so ga poslali v samostan v Kostanjevico, kjer je deloval kot zakristan in vrtnar. Po enem letu je odšel v noviciat v Novo mesto.
Leta 1957 je napravil prve zaobljube in začel z večerno gimnazijo v Ljubljani, v samostanu pa je opravljal razna dela. Vendar je bil po enem letu premeščen v župnijo Bežigrad, kjer je bila cerkev le na pol zgrajena. Tu se je začelo njegovo prvo vzgojno delo z ministranti. Delo z ministranti ni bilo prepovedano, vendar je veljalo nepisano pravilo, da ministranti spadajo samo za oltar, druge dejavnosti pa ne pridejo v poštev. Kljub temu jih je peljal z vlakom na izlet v Novo Gorico in Sveto goro. Celo miličniki, ki so bili ves čas na vlaku, jim niso delali težav.
Več si lahko preberete TUKAJ.
