Dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja, ki med katoličani velja za največji Marijin praznik, se Cerkev spominja sv. Maksimilijana Kolbeja, velikega Marijinega častilca, ki je najbolj znan kot mučenec in žrtev nacizma. Umrl je na današnji dan leta 1941 v Auschwitzu, ki velja za najbolj razvpito nacistično taborišče. Dobro leto pozneje je v istem lagerju umrla tudi Edith Stein, z redovnim imenom sv. Terezija Benedikta od Križa, Judinja in spreobrnjenka v krščanstvo, filozofinja, mistikinja in redovnica karmeličanka, ki je bila razglašena za sozavetnico Evrope.
Sv. Maksimilijan Kolbe je bil duhovnik in redovnik – minorit. Po rodu je bil Poljak in že v mladih letih si je po nekaterih podatkih izbral tudi mučeništvo. Znan je po tem, da se je žrtvoval kot nadomestna žrtev namesto družinskega očeta, ki je bil zaradi pobega jetnika določen za enega od desetih jetnikov, ki so jih nacisti določili za uboj. Vendar je bil sv. Maksimilijan več kot to – leta 1917, v letu oktobrske revolucije ter Marijinih prikazovanj v Fatimi, se je konfrontiral s prostozidarstvom, saj so v Rimu praznovali dvestoletnico Velike lože. Kot protiutež je ustanovil Vojsko Brezmadežne in širil Marijino čudodelno svetinjico, ki je sicer nastala že prej kot sad Marijinega razodetja sv. Katarini Laboure v Parizu. Pozneje je postal ustanovitelj ene najbolj modernih tiskarn v Evropi. Kot misijonar je odšel tudi na Japonsko in med drugim ustanovil minoritski samostan v Nagasakiju, ki je štiri leta po Maksimilijanovi smrti preživel eksplozijo atomske bombe – in ostal cel.
Kolbe se je rodil 7. januarja 1894 v Zdunski Woli kot sin revnega delavca, odraščal je v industrijskem mestu Lodzu v takratni ruski Poljski, kjer so živeli Poljaki, Judje in Nemci. Kot 16-letnik je že bil v minoritskem samostanu v Lwowu, od koder so ga pozneje predstojniki poslali v Rim študirati teologijo in filozofijo. Bilo je leto 1917; v Rusiji je izbruhnila revolucija, praznovali so 400-letnico reformacije in 200-letnico prve velike prostozidarske lože, v Fatimi pa je Marija pastircem napovedala prihodnje katastrofe … Po vrnitvi v domovino je osnoval revijo »Vitez Brezmadežne«, katero je povsem predano častil. V svojem mesečniku Kolbe ni bil hudo rahločuten do drugače mislečih, saj je odklanjal Luthra in protestantizem, prostozidarje pa je imel za organizirano kliko fanatičnih Judov, ki hočejo uničiti Cerkev. Kritiziral je tudi komunizem, ko je v reviji leta 1939 zapisal: “Zdi se, da ateistični komunizem besni čedalje bolj divje …”
Ko so Nemci leta 1939 zavzeli Poljsko, so kmalu opazili “preveč dejavnega” duhovnika. Ne le da so bile njegove pridige zelo kritične, odločno je nastopil tudi proti nacizmu. Kot predstavnik tiska je lahko vsak trenutek pričakoval aretacijo, kar pa mu ni jemalo poguma. Nacisti so ga aretirali 17. septembra 1940 in ga poslali v taborišče Oranienburg. Tokrat je še imel srečo, saj so ga kmalu izpustili. Že pet mesecev pozneje pa so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki ga ni nikoli več zapustil.
Strašna smrt Maksimilijana Kolbeja se je začela v jutru vročega julijskega dne leta 1941, ko je pobegnil neki ujetnik iz Kolbejevega bloka. Taboriščni vodja Fritsch je, za kazen in opozorilo, izločil deset zapornikov, ki naj bi jih zaprli v celico smrti, temnico brez svetlobe in zraka. Eden izmed nesrečnikov, družinski oče Franciszek Gajowniczek, je začel obupano kričati in v solzah pripovedovati o svojih dveh otrocih. Takrat je Maksimilijan Kolbe mirno in zbrano stopil iz vrste, ki ji je bilo prizanešeno, in ponudil svoje življenje v zameno za Gajowniczekovo. Fritsch je ponudbo sprejel, Kolbejeva strašna usoda je bila zapečatena.
Zaporniki so pripovedovali, da so iz temnice slišali več dni molitev in petje, dokler končno iz nje ni prihajala samo še tišina. Taboriščni rabelj je 14. avgusta do kosti shujšanemu duhovniku, ki ni več kazal znakov življenja, dal smrtonosno injekcijo fenola. Med dvotedenskim trpljenjem v temnici iz Kolbejevih ust ni bilo slišati nobene pritožbe.
Ko ga je papež Janez Pavel II. leta 1982 razglasil za svetnika, je bil med množico na trgu sv. Petra navzoč tudi osiveli Franciszek Gajowniczek s svojo družino. Solze so tekle po njegovem zgubanem licu. To je bil eden najganljivejših trenutkov – zanj in za vsakega vernega kristjana.
Kolbe je dobro poznan tudi pri nas. Slovenski prevod monografije o njem, ki jo je leta 1950 v Parizu izdala M. Wynowska, je izšel v Kopru leta 1967 (Moč ljubezni), njeno delo Zgodba dveh vencev pa je pod naslovom Svetnik v taborišču izhajalo v Družini leta 1957. V slovenščini pa imamo tudi prevod romana avtorja Henrija Walterja z naslovom Pelikan, ki ga je izdala Družina, ter knjigo VSAK IMA SVOJO POT, ki nam na kratko predstavlja življenje p. Maksimilijana, njegovo duhovnost in izbrana dela. Ob 70-letnici njegove mučeniške smrti je Slovenska minoritska provinca izdala knjigo nemškega minorita p. Gerharda Wenzla, SKRIVNOST DVEH KRON, ki jo je prevedel mag. p. Tomaž Majcen.
P. Danilo Holc pa je ob 50. obletnici smrti sv. Maksimiljana Kolbeja pripravil dramsko-liturgično uprizoritev svetnikovega življenja PELIKAN.
Kardinal Karol Wojtyła, nadškof v Krakowu in Kolbejev rojak, poznejši papež sv. Janez Pavel II., je leta 1971 dejal: »Pater Maksimilijan Kolbe je umrl v času sovraštva in nasilne brezobzirnosti. Človek je bil ponižan v robota, bil je manj vreden od sužnja.« Takrat so namreč Kolbeja razglasili za blaženega. Enajst let pozneje, 10. oktobra 1982, je tedaj že papež Janez Pavel II. pogumnega poljskega duhovnika v Rimu razglasil za svetnika.
Sv. Maksimilijan Kolbe je tudi avtor mnogih citatov. Denimo: “Ob polaganju računov bomo odkrili, da so bile razprostrte roke molivcev vsaj toliko v službi bratov kakor stisnjene pesti revolucionarjev.”
