Piše: Blagovest.si
Dragi Anton Martin! Iz objektivnih razlogov se nisva mogla osebno spoznati. Ko sem se rodil, si bil – po našem zemeljskem času – že skoraj 120 let »na onem svetu«. Oziroma rojen za nebesa, medtem ko bi kdo drug posvetnjaško zapisal »pod rušo«.
Kljub temu sem že v otroških letih dočakal prvi stik s teboj. Ko sem kot prvošolec začel hoditi še k verouku – in to je bilo še v času Jugoslavije, ki je takrat že razpadala – nas je župnik učil pesem »V nebesih sem doma«. Pa nisem vedel takrat, da je to tvoje avtorsko delo, saj si opisal svoje stanje po svoji dokaj zgodnji zemeljski smrti, ko so se rodil za nebesa. Kakšno leto kasneje, v drugem razredu, se dobro spomnim, kako smo ob štartu novega veroučnega leta seveda po stari dobri navadi lepili mašne listke v liturgični zvezek. In takrat so imeli mašni listki tudi vprašanje za veroukarje. Eno od njih se je prav takrat glasilo: »Kaj veš o škofu Slomšku?« Priznam, prvič sem slišal za ta priimek, vedel nisem absolutno ničesar. Doma so mi pomagali s sicer nekoliko sfušanim odgovorom, da je bil »doma v Mariboru«. Ja, dragi Anton Martin, saj na nek način si bil res tam doma, navsezadnje je tvoj zadnji zemeljski dom dobil prostor najprej v Marijini baziliki sredi Maribora (pri frančiškanih), nato v mariborski stolnici. Kaj sem pa vedel, kaj je to Ponikva. Kaj šele, kje je. V šoli nam o njem niso ničesar povedali. Menda te je, ko si iskal novi škofijski sedež za lavantinsko škofijo, srce vleklo v Celje, ampak zaradi razuma – navsezadnje si želel škofijo preoblikovati tako, da bi bila večinsko slovenska – si moral pristati na Maribor. In če ne bi, dragi Anton Martin, storil te velike zgodovinske poteze, tudi general Maister ne bi imel česa reševati. Pa čeprav danes nekateri pametujejo, da je velika škoda, da smo iz Avstrije padli pod Balkan.
Več TUKAJ.
