Piše: Andrej Sekulović
Uroš Stoklas, kegljač in športnik, se trenutno poteguje za nov Guinnessov svetovni rekord na kar 37 slovenskih kegljiščih. Pred njegovim podvigom smo se z njim pogovarjali o kegljanju in o njegovi športni karieri.
Letos se znova potegujete za Guinnessov rekord. Zakaj ste se odločili za ta podvig?
Pred tremi leti sem postavil rekord v neprekinjenem 24-urnem kegljanju. Tokrat postavljam nov rekord na vseh 37 kegljiščih po Sloveniji v skupni organizaciji s Kegljaško zvezo Slovenije. Tako bodo v času, ko bom na kegljiščih, predstavljeni tudi različni kegljaški klubi po Sloveniji. Ne glede na rekord je namen mojega podviga tudi promocija kegljanja. Danes je kegljačev čedalje manj, zato bi rad ta šport predstavil širši javnosti. Ta projekt pa bo zanimiv ravno zato, ker ga bo v živo neprekinjeno 72 ur prenašala Prva TV pri Nova24TV. Za zdaj sem še vedno v dobri formi, a ne bo vedno tako. Zato bi rad naredil nekaj dobrega za ta šport, dokler sem še aktiven. Na kegljišče v Radljah ob Dravi, kjer sem postavljal prejšnji rekord, je po mojem dosežku začelo hoditi veliko mladih. Poleg rekorda je to moj največji cilj.
Poleg rekorda v letu 2022 ste kot kegljač dosegli tudi številne druge uspehe, mar ne?
Pravzaprav sem začel kot smučar, a je prišlo do poškodbe, zaradi katere sem opustil smučanje. Nekaj časa sem bil smučarski trener, a sem se hotel sam udeleževati športnih tekmovanj, namesto da bi učil druge. Tako sem začel kegljati šele pri 25 letih. Danes imam 34 skupnih medalj na velikih kegljaških tekmovanjih, od tega 9 zlatih na svetovnih prvenstvih in svetovnih pokalih (posamično in ekipno).
Ukvarjate se tudi s kolesarstvom, za tem pa se skriva zanimiva zgodba. Nam zaupate kaj več o tem?
Ko smo se slovenski tekmovalci peljali na svetovno prvenstvo v kegljanju v Osijeku leta 2002, sem za šalo dejal, da če dobimo medaljo, se bom domov odpeljal s kolesom. No, dobili smo zlato medaljo. Ker nisem imel s seboj kolesa, smo se čez teden dni v Osijek vrnili z avtom, v katerega smo naložili kolo, z njim pa sem se potem odpeljal domov. Štiristo kilometrov nazaj do Trbovelj je trajalo enajst ur oziroma okoli 30 km/h. Ugotovil sem, da imajo tekmovalci na dirkah podobno povprečje. Tako sem se začel ukvarjati s kolesarstvom. Leta 2007 sem se udeležil dirke čez ZDA RAAM, ki je ena najbolj zahtevnih dirk. V dvojici z nekom iz Idrije sva osvojila tretje mesto. 4.800 km sva prevozila v osmih dneh in šestih urah.
Ste se na kakšen poseben način pripravljali na svoj podvig?
Treniral sem in se predvsem psihično pripravljal. Sama organizacija je zelo obsežna, zato bi se rad tudi zahvalil ekipi in vsem sponzorjem in kot tudi televiziji Nova24TV, ki bo neprekinjeno prenašala dogajanje.
