Piše: Petro Beshta, veleposlanik Ukrajine v Sloveniji
Trditev, da je šport izven politike in nevtralen, je desetletja zvenela kot univerzalna resnica, nekakšen moralni ščit, ki naj bi šport varoval pred vplivom držav, ideologij in konfliktov. Pa je šport res lahko izven politike?
Danes, ko v središču Evrope poteka brutalna obsežna agresija, to vprašanje ni več teoretično, pač pa je postalo za vsakega ukrajinskega športnika globoko osebno. Ukrajinski športniki danes trenirajo v razmerah, ki si jih je v 21. stoletju težko predstavljati. Zračni alarmi prekinjajo treninge. Noči pogosto ne preživljajo doma, temveč v zakloniščih. Pozimi – mraz in nestabilna oskrba z elektriko. Psihološki pritisk je stalen: strah za lastno življenje, za družino, za prihodnost. In hkrati je tu potreba, da stopijo na start, predstavljajo svojo državo in dosegajo rezultate. V takšnih razmerah ukrajinski športniki ne le tekmujejo, ampak vsak dan dokazujejo, da šport ni samo fizična pripravljenost, ampak da gre tudi za moč duha, dostojanstvo in notranjo trdnost.
V grobovih namesto na stopničkah
Obstaja še druga plat te resničnosti, o kateri ni mogoče molčati. Od začetka obsežne ruske invazije na Ukrajino je umrlo več kot 650 ukrajinskih športnikov in trenerjev. To ni statistika – to so ljudje, ki so imeli kariere, sanje in potencial. To so tisti, ki bi lahko stali na zmagovalnih stopničkah, a so namesto tega njihova imena ostala na seznamih žrtev. Na stotine drugih se nikoli več ne bo vrnilo v profesionalni šport. Rusija je uničila ali poškodovala več kot 800 športnih objektov v Ukrajini. Med njimi so olimpijski, paraolimpijski in centri za trening gluhih. Ne uničuje se le infrastruktura – uničuje se sama možnost razvoja športa.
Šport je v Rusiji orodje politike
V tem kontekstu mednarodna skupnost razpravlja o tem, da bi ruskim in beloruskim športnikom dovolili nastopati na tekmovanjih. Formalno – v statusu »nevtralnih«. Brez zastave, brez himne. Toda ali je nevtralnost v času vojne sploh mogoča? V primeru Rusije je odgovor očiten: šport nikoli ni bil ločen od politike. Nasprotno – desetletja se uporablja kot orodje državne politike, kot sredstvo za oblikovanje podobe in za širjenje imperialnih narativov. Največje športne strukture v Rusiji, kot sta Centralni športni klub armade (CSKA) in »Dinamo«, so neposredno povezane z vojsko in varnostnimi službami. Vzgajajo športnike, ki so hkrati del državnega aparata. Na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2022 so veliko večino ruskih medalj osvojili prav predstavniki teh struktur. To pomeni, da ne gre zgolj za posamezne športnike, temveč za sistem.
Nevtralni zgolj formalno
Poleg tega številni ruski športniki odkrito podpirajo vojno. Sodelujejo na propagandnih dogodkih, nastopajo na zborovanjih, obiskujejo začasno okupirana ozemlja Ukrajine, povezani so z vojaškimi strukturami ali javno odobravajo simbole agresije. V takšnih razmerah pojem »nevtralen športnik« izgubi svoj pomen. Nevtralnost namreč ni le odsotnost zastave. Je stališče. Je vedenje. Je odsotnost povezav s sistemom, ki vodi vojno. In kadar tega ni – nevtralnost postane zgolj formalnost.
Je to resnični »fair play«?
Obstaja še en pomemben vidik, in sicer etični. V športu obstaja tradicija rokovanja po tekmovanju. To je simbol spoštovanja, priznanja nasprotnika in potrditve načel »fair playa«. Toda ali ukrajinski športnik lahko poda roko predstavniku države, ki vsak dan obstreljuje njegova mesta, šole, bolnišnice, vrtce in stanovanjske stavbe? Ali je to resnični »fair play«? Mnogi ukrajinski športniki zavračajo rokovanje – in to je njihova pravica. To ni znak nespoštovanja. To je moralna drža. To je odziv na realnost, v kateri živijo.
Šport kot krinka
Rusija je večkrat pokazala nespoštovanje temeljnih načel mednarodnega športa. Zgodovina kaže, da je celo med olimpijskimi igrami ali takoj po njih začela vojaške operacije. Pozivi k premirju so ignorirani. Šport se uporablja kot krinka, kot orodje legitimacije in kot način odvračanja pozornosti od dejanskih zločinov. To ni nov pojav. Toda danes so njegov obseg in posledice brez primere. Prav zato je treba idejo »šport izven politike« na novo premisliti. Če naj bo šport izven politike, potem ne sme biti uporabljen kot orodje državne politike. Če temelji na vrednotah, morajo biti te vrednote zaščitene.
Vprašanje morale in odgovornosti
Ukrajina danes ne brani le svojega ozemlja. Brani načela – pravico do življenja, dostojanstvo in pravičnost. In v tem smislu ukrajinski športniki niso le tekmovalci, temveč tudi nosilci teh vrednot. Na start ne stopajo le zaradi medalj. Stopajo zato, da pokažejo: tudi v najtemnejših časih je mogoče ostati zvest načelom. Zato vprašanje, ali ruski in beloruski športniki lahko tekmujejo, ni le vprašanje športa. To je vprašanje morale. To je vprašanje odgovornosti. To je vprašanje, ali je mednarodna skupnost pripravljena stvari poimenovati s pravimi imeni.
»Fair play« je spoštovanje človeškega življenja
V času vojne mir ne more biti abstrakcija. Mir ni vrnitev v preteklost. Mir pomeni obnovitev pravičnosti. In šport, ki si prizadeva biti univerzalen jezik človeštva, te realnosti ne more prezreti. »Fair play« ni le spoštovanje pravil igre. Je poštenost. Je spoštovanje človeškega življenja. Je sposobnost razlikovati med dobrim in zlim. Medtem ko nekateri športniki stopajo na prizorišča, drugi tega ne bodo nikoli več mogli storiti.
In to ni metafora. To je resničnost, v kateri danes živi Ukrajina.
