Piše: Marjeta Bogataj
Za konec sezone je slovenski kolesarski as Tadej Pogačar zmagal na svetovnem prvenstvu in oblekel prestižno mavrično majico, nato pa osvojil še dirko po Emiliji in klasiko oziroma cenjeni spomenik – Lombardijo.
Vseh njegovih letošnjih zmag, med njimi sta tudi tritedenski dirki po Italiji in Franciji, niti ne bomo šteli, veliko jih je. Preprosto je ta čas daleč najboljši kolesar na svetu, priklanjajo se mu vsa največja kolesarska imena, mediji tekmujejo v iskanju presežnikov, ljubitelji kolesarstva in športa na splošno pa smo na našega rojaka lahko nadvse ponosni. Pa ne le zaradi zmag, tudi zaradi uživaškega načina kolesarjenja in neverjetnih pobegov – in zaradi njegovih izjav, nastopov pred kamerami, ki ga neprestano oblegajo. Vesel je, odgovarja preprosto in jasno, ne želi se primerjati z velikimi kolesarskimi imeni iz preteklosti, ne poglablja se več v svojo statistiko zmag in rekordov, želi le uživati v dirkanju.
Seveda se mu je tako kot vsakemu, ki tako močno prevladuje in štrli iz povprečja, začela dogajati tudi negativna publiciteta. Dvomi o verodostojnost njegovih zmag prihajajo iz različnih smeri, tudi z različnimi motivi; so ljudje iz močnih kolesarskih držav (Francija, Belgija, Italija …), ki bi na tronu, jasno, raje videli kakega svojega kolesarja, zato na dolgo in široko razpredajo o morebitnem dopingu ali pa o tem, da kolesarstvo zaradi takšne prevlade postaja dolgočasno … In potem so ljudje v Sloveniji, ki so se po stari navadi razdelili v dva tabora: na navijače Pogačarja in navijače Rogliča, ki je prvi stopil v sam kolesarski vrh, le ne tako posebno. Tudi za njim je kljub smoli odlična sezona, a je ostala nekoliko v senci. Tako pač je. A da je treba kaj več reči o internetnem ravsanju med slovenskimi navijači? Ne, ni treba. Neumno je. Vendarle se večina tega zaveda in uživa v slovenski prevladi, ki v tem globalnem športu traja že nekaj let, letos pa je prav neverjetna. Naj se nadaljuje!
