Piše: Janja S.
Drugo polfinale svetovnega nogometnega prvenstva med Francijo in Marokom je (poleg športnega pomena) tudi srečanje dveh igralcev, ki utelešata dve Franciji: prva diskretna in domoljubna, druga migrantska, ki zavrača Francijo. Kot piše Clemence de Longraye, novinarka portala Boulevard Voltaire, dve Franciji utelešata napadalca Olivier Giroud in Sofian Boufal.
Giroud že več kot enajst let igra za francosko moštvo, Boufal se je atlaškim levom pridružil leta 2016. Prvi je bil nedavno okronan za najboljšega strelca v zgodovini ´Les Bleus´, drugi navdušuje s svojim driblingom. Eden je že svetovni prvak, drugi sanja o prvi zmagi Maroka na svetovnem prvenstvu. Kljub tem športnim razlikam imata Olivier Giroud in Sofiane Boufal eno skupno stvar in ne najmanj pomembno: oba sta bila rojena in sta trenirala v Franciji. A podobnosti se tu končajo. Če Olivier Giroud nikoli ni skrival svoje navezanosti na Francijo, se je Sofiane Boufal odločil za maroške barve.
»Tako sem ponosen na reprezentanco in na to majico,« je Olivier Giroud dejal 11. novembra 2011, ko je prvič oblekel dres modrih. Od takrat naprej je savojski igralec kljub vzponom in padcem, kljub kritikam komentatorjev, kljub temu, da ima selektor Didier Deschamps svojega soigralca Karima Benzemaja raje kot njega, sledil svoji poti. Daleč od slave, škandalov ali razposajenosti Olivier Giroud živi mirno življenje (dolgočasno, pravijo njegovi nasprotniki), ki je zakoreninjeno v realnosti. Poročen, oče štirih otrok, francoska številka 9 ljubi svojo domovino. Decembra 2018 je poleg celotne francoske ekipe Giroud prejel legijo časti iz rok Emmanuela Macrona. Vsa čast francoskemu reprezentantu, ki obljublja, da jo bo »razvajal«. Rad se druži s francoskimi vojaki. Na vprašanje BFM TV o njegovem odlikovanju Giroud stvari postavi na svoje mesto: »Mislim predvsem na vojne borce, ki si to zaslužijo veliko bolj kot mi.« Štiri leta kasneje v dokumentarcu TF1 nogometaš dodaja: »Privilegij je, da lahko zastopaš svoj narod, da lahko deliš to skupno strast z vojsko, da zastopaš in braniš svoje barve.«
Temu ponosnemu domoljubju je dodana vera, zapisana na telo. Evangeličanski kristjan ima na roki vtetoviran odlomek iz 23. psalma: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« V reviji Jezus priznava, da »moli sredi tekme« .
Sofiane Boufal sledi nasprotni poti. Mladi Boufal, rojen v Parizu maroškim staršem, se je šolal v Angersu. Leta 2015, ko sanja o mednarodni karieri, se postavlja vprašanje izbire ekipe. Kot dvojni državljan lahko napadalec izbira med Francijo (kjer mu dres najbrž nikoli ne bi bil ponujen) ali Marokom. Po času premisleka se odloči za »izbiro srca« in se odloči za Maroko. Medtem ko ga je Francija trenirala, mu pomagala in mu ponudila prvi klub, on najraje brani maroške barve. In ta igralec, ki govori malo ali nič arabsko, ne pozabi posvetiti svoje zmage proti Španiji »vsem Maročanom, Arabcem in vsem muslimanskim narodom«. Pri koncu svojih 29. let napadalec pooseblja migranta, ki od Francije prejme vse, vendar še naprej podpira svojo »državo srca« in ne okleva sprožiti neredov ob vsaki zmagi svoje ekipe. S tančico prikrita nehvaležnost. Kot da bi želel opravičiti kralja Hasana II., ki je leta 1993 opozoril: »Maročani ne bodo nikoli integrirani. Slabi Francozi bodo. Nikoli ne bodo 100-odstotno Francozi.« Franciji v integraciji ni uspelo.
