Piše: Aleš Guček
Norvežani trdijo, da jim smuči položijo že v zibko. Pravijo tudi, da se Norvežan rodi smučkami na nogah, o čemer priča komična karikatura. Da je smučanje narodni šport na Norveškem, trdijo tudi po svetu.
Kriteriji za imenovanje smučanja za narodni šport so zelo raztegljivi. Izbrani so največkrat osebnostno. Od zelo strogo raznolikih do zelo lahkotno ohlapnih. Ti so predvsem poenostavljeni na osnovi presežnih tekmovalnih dosežkov, h katerim štejejo le še številni gledalci na vsega nekaj tekmah. Temu se pravi živa preproščina. Športni novinarji v Sloveniji niti ne vedo, kateri slovenski smučarski dogodki so primerljivi s svetom. Samo kolajne ne štejejo. Če bi k temu neznanemu znanemu razvoju smučanja v Sloveniji dodali pomembno prostočasno smučanje in tekmovalno smučanje, bi šele dobili približno podobo. Novinarska krilatica, da je na startu viking, ko je tam pripravljen Norvežan, pove veliko. Manjka še, da na startu stoji Mostiščar, bi naj dobili vtis, da je smučanje narodni šport v Sloveniji. Ali kaj? Literarna epska prispodoba brez vsakega ozadja. Vikingi in mostiščarji niso smučali, so pa smučali Laponci, najbolj znano nomadsko pleme Samijev, v Sloveniji pa je znan ljudski bloški smučar.
Zgodovinski pregled od sami začetkov smučanja do današnjih dni po svetu in v domovini, mislim na Slovenijo, je šele izhodišče za postatev (subjektivnih) kriterijev, kdaj, kje, kdo, zakaj in kako je smučanje mišljeno kot narodni šport. Pojav smuči in razvoj smučanja nastal sam po sebi, ampak je bil v začetku nuja zaradi preživetja pozimi z lovom na visoko divjad, selitvijo za čredami na kitajskem delu Altaja, po Mongoliji, Sibiriji in Laponskem. Nabiranje kurjave in izmenjava znotraj plemena in z drugimi plemeni so prispevali bistveni del za preživetja zime. Torej je to lahko le eden od kriterijev, ki ne velja za vse narode. Človeška narava je težila k boljšemu življenju, predvsem lažjemu. Zato se je smučanje začelo razvijati med vojaki, ki so začeli pozimi osvajati druge dežele, da so prišli na lažji način do življenjskih potrebščin, ki so jih bodisi zaplenili ali jim je to omogočila prijaznejša zimska pokrajina. S smučmi opremljena vojska je možen drugi kriterij.
Smučanje je služilo že od okoli 11. stoletja tudi za zabavo. Znane so tekme med norveškimi vitezi. Smučanje za zabavo se je razvilo tudi v Sloveniji na Bloški planoti, kjer so domačini „po kačje vijugali po hribu, ki za njih ni bil noben prestrm“. A je imelo bloško smučanje osnovni namen vse do 2. svetovne vojne, da so nosili kmetje na smučeh pšenico v mlin, se premikali do virov hrane, hodili k maši v cerkev, babice pomagale pri porodih v razseljenih kočah, ne nazadnje tudi s krsto na pogrebnih smučeh spremljali pokojnika do pokopališča. Tako bi se končal zgodnji zgodovinski vidik rabe smuči in s tem nekaj kriterijev.
Drugo pomembno obdobje smučanja se je začelo v drugi polovici 19. stoletja, ko so Norvežani smučanje začeli gojiti na povsem nov način, čeprav ljudsko smučanje ni zamrlo. Smučarji so gibanje na smučeh v naravi začeli dojemati kot način zdravega življenja. Uvedli so idraet, ki pomeni nekaj drugega kot šport, kakor so idraet (švedsko idrott) poenostavljeno prevedli v Srednji Evropi. Idraet na kratko pomeni zdravo življenje v naravi, ski-idraet isto na smučeh. Pri takem načinu telesne vadbe so prišli do izraza moč, moškost in žilavost, kar je krepilo tudi duha in nudilo sprostitev za razliko od prejšnjega napora na smučeh za preživetje. Norvežani so po letu 1860 začeli meriti moči na račun idraet na medsebojnem merjenju moči v teku, skokih in posebni zvrsti smučanja slalaam (sla je zasneženo pobočje, laam izg. Lom je sled v snegu. Pri skokih in slalaamu so ocenjevali slog. Telemark zavoj za zaustavljanje so iznašli smučarji v pokrajini Telemark in največji mojster telemark smučanja z navezovanjem zavojem in skokov je bil Sondre Norheim iz malewga zaselka Øvrebø nedaleč stran od Morgedala. Tako se je rodila norveška tehnika smučanja, ki je doživljala razvoj do konca 19. stoletja, ko je začela svoj pohod alpska tehnika Mathiasa Zdarskega v Lilienfeldu na območju današnje Avstrije. Pomembno je še smučanje norveških izseljencev v Kaliforniji, ki so pozimi na smučeh iskali zlato, medtem ko so drugi zlatokopi čepeli ob pečeh v zatohlih in zakajenih „sallonih“. Iz smučanja iskalcev zlata so po letu 1862 razvili hitrostno smučanje. Smuči so merile okoli tri metre in kasneje celo do 4,5 metra. Trdili so, da so daljše smuči hitrejše od kratkih okoli 220 do 240 cm. Tekmovali so za velike denarne nagrade, tako norveški priseljenci kot Američani, ki so spoznali koristnost smuči pred krpljami.
Posebno pozornost si zaslužijo švedski in norveški raziskovalci nekoristne narave oziroma belih puščav z večnim snegom in ledom. Tem so se pridružili redki Američani in Angleži. Norvežan Fridtjof Nansen je prečil leta 1888 s spremljevalci na smučeh Grenlandijo. Novica je odjeknila po svetu in smučanje se je začelo širiti po Srednji Evropi. Ta čas pomeni začetek športa južno od Skandinavije. Športno smučanje je postalo „privilegij“ bogatega meščanskega sloja in se razvilo še na tekmovalno področje. Smučanje po strmih pobočjih z alpskim plužnim načinom smučanja je potisnilo v Srednji Evropi telemark tehniko na stransko smučino. Prva smučarska tekma v Sredni Evropi je bila leta 1893 v zgornje štajerskem Mürzzuschlagu. Tekmovalni šport je postal pomemben del smučanja ob močno razširjenem prostočasnem smučanju. Prvi slalom z vratci in merjenem časa je zakoličil leta 1905 Mathias Zdarsky na Muckenkoglu. Zaradi števila vratc in razdalje med njimi je bil to bolj veleslalom kot slalom. Anglež Sir Arnold Lunn je izumil (krajši) slalom in smuk leta 1922 in dosegel mednarodno priznanje leta 1930 na FIS kongresu. Svetovna smučarska prvenstva in zimske olimpijske igre so bile vrhunec tekmovalnega smučanja. Smučarske tekme so pritegnile vse več gledalcev in številni članki so polnili časopise in revije. Začeli so se tudi prenosi smučarskih tekem po radiu.
Kje smo se Slovenci vključili v s svetom primerljivimi dogodki je malo znano, razen bloškega ljudskega smučanja od leta 1689 in Planice, če ta kraj omenim kot rojstvo in razvoj smučarskih poletov (od 1934), kakor je novo zvrst imenoval Joso Gorec. Najem pastirskih stanov pozimi na Veliki planini (prvič 1930, živ še danes) je svetovno edinstven. Drugje po svetu so gradili smučarske koče. Raziskave po svetu so potrdile, da so bile partizanske smučarske tekme na okupiranem ozemlju edine na svetu (Cerkno, 20. in 21. januar 1945). Prepoznavnost slovenskega smučanja je v domovini malo znana – prvo alpsko smučanje slepih na svetu, ki ga je uvedel Tine Košir (Gorjuše, januar 1950, prvi tečaj Okroglo pri Kranju leta 1953. Dosežki naših smučarjev so pomembni za Slovenijo, a so težko primerljivi z dosežki drugih smučarskih narodov, ko se vitrine šibijo od pokalov in kolajn. Omeniti je še prvo smučarsko tekmo. Slovenci smo bili priče teku na smučeh v hrib in spustu leta 1895 na Predmeji nad Ajdovščino – peta smučarska tekma v Srednji Evropi.
Vsak narod naj se sam odloči, če je smučanje njihov najljubši šport. Ne gre pozabiti pogledati malo izven meja zaradi tihe primerjave. Smučanje je slovenski narodni šport, zaradi zgodnjih začetkov ljudskega smučanja na Blokah (1689) in ljudskega smučanja na Pohorju (1886). Slovenski idraet se je razmahnil po letu 1910 z druščino Dren in posebej še med svetovnima vojnama. Ker smo v tekmovalnem smučarskem športu zaostajali za tujino, smo to nadomestili z rojstvom in razvojem smučarskih poletov na največji skakalnici (letalnici) v Planici. Zanimanje številnih gledalcev prav tako prištevamo med kriterije za narodni šport. Množično smučanje po 2. svetovni vojni, zlasti v 1960-ih letih in naprej zgovorno govori o slovenski pripadnosti smučanju. Že v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev smo bili vodilni v smučanju. Še bolj smo to poudarjali in dokazoval v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, da smo se razlikovali bod „nogometnih“ narodov drugih republik. Po osamosvojitvi smo se nenadoma znašli v konkurenci vsega sveta, a ohranili med športi največjo pripadnost smučanju. Slovenci smo smučarski narod in smučanje je naš narodni šport.
