Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
ZRC SAZU, ki je izrecno znanstvenoraziskovalna ustanova, deluje v znamenju izrazito levičarskega političnega aktivizma, ob tem pa slaba luč pada tudi na SAZU – javnost ustanovi namreč med seboj pogosto enači. Akademiki SAZU ter upokojeni in aktivni raziskovalci ZRC SAZU so izjavo, v kateri problematizirajo izid knjige z naslovom Sramota, naslovili na člane upravnega odbora ZRC SAZU. A je ta izjava najprej obtičala pri predsedniku upravnega odbora, medtem pa so tudi ponovno potrdili že sedmi direktorski mandat dr. Otu Lutharju. Avtorji so v pismu izrazili konkretna pričakovanja, da se politizacijo raziskovalnega zavoda ustavi – a do danes ni bilo še prav nobenega odziva, čeprav so izjavo obravnavali na seji. Niti ni skrivnost, da se sestaja z Vukom Ćosićem in Jašo Jenullom.
Pismo o problemu politizacije ZRC SAZU akademika prof. Milčka Komelja je še vedno aktualno. V akademskih krogih so mnenja, da je takšnih javnih dejanj v slovenski znanstveni sferi zelo malo, podrejanja glavnemu toku pa veliko. Skupina sedmih raziskovalcev ZRC SAZU in in petih akademikov, tj. članov SAZU, je podpisalo pismo, v katerem so izrazili skrb glede posameznih pojavov, ki jih razumejo kot politizacijo javnega raziskovalnega zavoda ZRC SAZU. Pismo so 25. februarja 2022 poslali upravnemu odboru ZRC SAZU, ki ga je obravnaval na seji mesec dni kasneje.
Akademiki SAZU ter upokojeni in aktivni raziskovalci ZRC SAZU so torej pismo naslovili na člane upravnega odbora ZRC SAZU – v njem so problematizirali izid knjige z naslovom Sramota, ki po mnenju podpisnikov pisma predstavlja zlorabo javnega znanstvenega zavoda za politični aktivizem. Knjigo je izdal javni zavod ZRC SAZU. Pisali smo že, da je bila izdaja te publikacije sramota že sama po sebi. Sramota zato, ker naj bi se ZRC SAZU posvečala izključno znanstvenoraziskovalnemu delu, ne pa političnemu aktivizmu. Svoj protivladno usmerjeni politični aktivizem je večni direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar sicer pokazal že večkrat – med drugim je tudi izjavil, da slovenska vlada toliko govori o osamosvajanju in domoljubju predvsem zato, ker si želi s političnim prikrajanjem zgodovine dati legitimnost in ostati na oblasti. Čeprav je po mnenju mnogih Luthar objektivno odgovoren za politizacijo institucije, mu je Zavod pred nedavnim potrdil nov direktorski mandat.
“Kot sem že večkrat tudi javno pojasnil, ZRC SAZU, ki je izrecno znanstvenoraziskovalna ustanova, deluje v znamenju izrazito levičarskega političnega aktivizma. Ker širša javnost Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU) praviloma zamenjuje z ZRC SAZU, ki je samostojna ustanova, SAZU je le njena ustanoviteljica, pa zato nanjo nenehno pada slaba luč in z njo velika sramota tudi na SAZU,” je izpostavil podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede dr. Milček Komelj. Da bi pojasnili, da nima Slovenska akademija znanosti in umetnosti s tem za raziskovalno ustanovo docela neprimernim aktivizmom nobene zveze, so na Akademijo povabili celo predsednika vlade, potem ko se je zaradi podobne politične akcije pred parlamentom obregnil ob Akademijo, namesto da bi se ob ZRC SAZU. Predsednik vlade Janez Janša se je na vabilo ljubeznivo odzval in mu je vodstvo Akademije to pojasnilo, pri tem pa na konstruktivnem pogovoru tudi pohvalilo sedanje delo vlade.
O neprimernem političnem aktivizmu ZRC SAZU je izvršilni odbor SAZU večkrat razpravljal in bil do njega močno kritičen
“Nekateri uslužbenci ZRC SAZU, ki jih osebno poznam, se mi ob srečanjih vedno znova pritožujejo in tudi nejevoljno opozarjajo, da številni sodelavci te ustanove aktivizmu vodstva ZRC SAZU izrecno nasprotujejo, in ugotavljajo, da vodstvo ustanovo zlorablja v politikantske namene. Ko so nekateri izmed njih napisali izjavo ob izidu knjige Sramota in me povabili, da jo sopodpišem, sem to brez pomišljanja storil. Izjava je bila namenjena upravnemu odboru SAZU in poslana v vednost predsedstvu SAZU in Znanstvenemu svetu ZRC SAZU,” je pojasnil Komelj.
Izjava se je ustavila pri predsedniku upravnega odbora dr. Dragu Perku
Avtorji izjave so z njo želeli opozoriti upravni odbor na zadnjo tovrstno zlorabo, izdajo knjige Sramota, v prepričanju, da bo upravni odbor ZRC SAZU pred ponovno izvolitvijo direktorja o izjavi razpravljal in se do nje opredelil. Ker je Komelj tudi sam član upravnega odbora, je uvidel, da izjava članom odbora sploh ni bila razposlana, ampak se je ustavila pri njegovem predsedniku, ki jo je menda nameraval uvrstiti na dnevni rede šele na naslednjo in ne že na prvo sejo, torej na sejo po izvolitvi direktorja. “Zato sem jo vsem članom odbora razposlal sam, da so jo člani dobili v vednost, in je tudi bila obravnavana na seji. Direktor je bil sicer izvoljen, avtorji oziroma podpisniki pa so zadovoljni, da je sploh prišla do članov, da ni bila zatajena, in so se zdaj očitno odločili, kot sem danes izvedel, da z njo seznanijo tudi širšo javnost, ko so jo poslali na radio Ognjišče,” je akademik še dodatno pojasnil okoliščine. Direktorju Perku smo poslali vprašanja, kaj so člani upravnega odbora sklenili o poslanem pismu, v katerem avtorji izražajo konkretna pričakovanja, da se politizacijo raziskovalnega zavoda ustavi – torej kako bo upravni odbor za to poskrbel? Izjavo, naslovljeno na člane upravnega odbora ZRC SAZU, v kateri problematizirajo izid knjige z naslovom Sramota in ki po mnenju podpisanih predstavlja zlorabo javnega znanstvenega zavoda za politični aktivizem, v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Kaj je Sramota?
Knjigo Sramota so izdali avtorji, ki so se zakrili z anonimno oznako NON-GRUPA; v kolofonu so navedeni le avtorji fotografij, ne pa urednik knjige ali odbor, ki bi prevzel odgovornost za njeno sporočilo. O publikaciji ni bil obveščen niti založniški svet Založbe ZRC. Odgovornost tako nosi uradna oseba izdajatelja, to je direktor dr. Oto Luthar – z njim pa celoten ZRC SAZU.
Knjiga Sramota je po zunanji obliki fotomonografija. Liste v knjigi sestavlja dvoje: odlomek besedila iz Ustave RS, tako prečrtan, da razen naslova ni berljiva nobena beseda, in fotografije s protestov proti sedanji vladi. Grafično sporočilo je zelo jasno: vlada krši ustavo, izničuje ustavne svoboščine, od tod protesti, prikazani na fotografijah. Prva ost fotografij meri na slovensko policijo: njeni uslužbenci so prikazani, kot da samovoljno napadajo in maltretirajo civilne osebe – brez sleherne omembe v knjigi, da so morali policisti po službeni dolžnosti razpustiti nezakonite proteste, ki so večkrat bili nasilni, vedno pa so širili epidemijo. Niti ena fotografija ne prikazuje katerega od policistov, ki so jih protestniki poškodovali, celo ranili.
Druga ost fotografij meri na ministrstvo za kulturo. Na fotografijah sicer ni prikazan nobeden od uradnikov, toda govorica slik je jasna: ukrepi ministrstva (ki je za resor kulture zagotovilo 70 milijonov evrov več kakor prejšnja vlada, o čemer ni v knjigi niti besede) so protiustavni in si zaslužijo grožnje z rdečo barvo – barvo krvi.
Sporočilo sramote
Ravnanje vlade in njenih organov je po mnenju anonimnih avtorjev knjige protiustavno in sramotno – od tod naslov Sramota. To je osrednje sporočilo knjige in to sporočilo je politično. Ker je knjigo izdal ZRC SAZU, je ta kot ustanova postal nosilec političnega sporočila, s katerim od trenutka izida knjige sedanjo vlado de facto kritizira ne le neka anonimna skupina, temveč javni raziskovalni zavod ZRC SAZU. Glede na realni zgodovinski trenutek se je ZRC SAZU s tem spustil tudi v predvolilni boj.
Polastitev javnega zavoda ZRC SAZU
ZRC SAZU je bil ustanovljen pred 40 leti, da bi skupaj z ustanoviteljico SAZU uresničeval dolgoročni raziskovalni program “Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda” (26. člen Zakona o SAZU). ZRC SAZU so 40 let, številne inštitute pa že desetletja prej, gradili mnogi znanstveniki različnih, demokratičnih nazorov, ki pa so vsi videli poslanstvo zavoda v znanosti, ki naj bo obče veljavna, nadpolitična in vsem skupna, v prid slovenskemu narodu. Knjiga Sramota pa je najnovejše v seriji dejanj, ki povzročajo politizacijo ZRC SAZU. Politizacija je dvojna: v očeh javnosti postaja ZRC SAZU čedalje bolj prepoznaven po protivladnem političnem aktivizmu; navznoter pa poteka v ZRC SAZU nezaželeno, škodljivo politično opredeljevanje raziskovalcev. Še pred desetimi leti na večini inštitutov ZRC SAZU raziskovalci večidel niso vedeli, kako je kdo politično usmerjen, katero stranko kdo voli, saj to za njihovo delo ni bilo pomembno. Z raznimi politično motiviranimi pobudami vodstva (npr. nedavna peticija proti ministru Simonitiju, sodelovanje na protestih v imenu celotne ustanove) pa so se politične razlike med raziskovalci začele kazati.
Apel Upravnemu odboru ZRC SAZU
Podpisani smo prepričani, da se mora škodljivi proces politizacije ZRC SAZU ustaviti. V tem procesu, katerega vidni izraz je Sramota, vidimo polastitev in zlorabo javnega raziskovalnega zavoda ZRC SAZU za dnevno politiko, kar meče slabo luč tudi na SAZU. ZRC SAZU bi moral slediti izključno znanstvenim ciljem in se pri tem ravnati po svojem Statutu in veljavni zakonodaji, tudi po Zakonu o SAZU, saj ZRC SAZU “dobi s tem zakonom pravice in dolžnosti javnega raziskovalnega zavoda” (37. člen Zakona o SAZU). Nobeden od teh aktov ne daje nikakršne pravne podlage političnemu aktivizmu, ki ga je videti v omenjenih dejanjih. Zato pozivamo upravni odbor ZRC SAZU, ki mora garantirati za zakonitost delovanja javnega zavoda, naj javnosti predstavi, kako bo zagotovil končanje političnega aktivizma na ZRC SAZU in s tem ustavil njegovo politizacijo; naj poda javno izjavo, s katero se bo ZRC SAZU distanciral od političnega sporočila knjige; vodstvo ZRC SAZU naj se opraviči raziskovalcem, ki se s politizacijo javnega zavoda ne strinjajo.
Člani SAZU: ddr. Janez Höfler, izr. član SAZU; akademik dr. Milček Komelj akademik dr. Janko Kos akademik dr. Marko Snoj, akademikinja dddr. Marija Stanonik. Upokojeni raziskovalci ZRC SAZU: dr. Stane Granda, dr. Ivan Klemenčič, dr. Damjan Prelovšek, dr. Janez Šumrada, veleposlanik. Aktivni raziskovalci ZRC SAZU: dr. Matija Ogrin, dr. Boris Golec, dr. Anton Velušček.
Direktor ZRC SAZU se dobiva s Ćosićem in Jenullom
S komentarjem pa se je oglasil tudi zgodovinar dr. Stane Granda, upokojeni raziskovalec ZRC SAZU. Za začetek je pojasnil, da je ZRC SAZU nastal iz inštitutov SAZU. V njem so našli službo številni posamezniki, ki jim je bila pot na univerzo zaradi ideoloških “pomanjkljivosti” nedostopna. Navedimo akad. Emilijana Cevca, prof. Jakoba Šolarja, prof. Ivana Dolenci in še nekaj mož in žena. Po besedah Grande je značilno, da jih je celo Josip Vidmar ščitil. “Pred ideologi, ki jim, čeprav je bil režimu neskončno zvest, ni dovolil razmaha,” je dodal. Z intronizacijo dr. Ota Luthra, “prekmurskega Venda” so se razmere popolnoma spremenile. Sistematično, zlasti z zaposlovalno politiko, je vse podredil filozofskemu inštitutu, katerega del je bil in je nastal iz marksističnega centra SAZU. Tega je ustanovil Milčinski in je bil pod njegovo ingerenco. Postal je, z redkimi izjemami, glavni center slovenskega posttotalitarizma in eden največjih organizatorjev manifestacij proti sedanji vladi in Janezu Janši osebno. Niti ni skrivnost, da se sestaja z Vukom Ćosićem in Jašo Jenullom. Nedavni izid knjige Sramota so menda proslavljali na državne stroške z veličastnim banketom.
“Prek njega izvaja svojo politiko tudi SAZU, ki celo v najtrših časih slovenskega komunizma ni bila ideološko tako nestrpna, kot je danes. Samo po njeni zaslugi je prejel sedmi direktorski mandat. O njeni morali dovolj pove zloraba sprave. Simpozij o njej je bil z zlorabo naivnežev iz Cerkve samo njeno in nasprotnikov revolucije blatenje. Pravi njegov namen je dokončno razkrila zadnja knjiga zakoncev Hribar,” je povedal Granda in za konec še dodal, da Ota Luthra mnogi povezujejo z znanim izrekom: “To´t nem ember, ha embes, gazember (Slovenec ni človek, če pa je, je slab človek). Je pa res, da se je po Izraelu po zatrjevanju uglednega zgodovinarja dr. Moskoviča ponujal kot prekmurski Jud.
