Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
V Sloveniji medijska svoboda pomeni predvsem razmišljanje o tem, kako neprofitabilnim medijem omogočiti, da se financirajo iz javnega – se pravi davkoplačevalskega – denarja. Ko kak medij izgubi avtomatsko pravico do zagotovljenega dostopa do javnega denarja, je to v javnosti hitro razumljeno kot “napad na medijsko svobodo”. A to ni medijska svoboda – to je vazalni odnos med politiko in mediji ter lastniki medijev. Ni naključje, da so mediji tajkunkih levičarskih lastnikov te dni polni pozivov po nadaljnji davkoplačevalski podpori njihovih zasebnih medijskih projektov.
“Časopisi počasi odhajajo v zgodovino, država naj pomaga!” je razglasila Stela Mihajlović za portal Siol.net. “Društvo novinarjev in aktiv novinarjev Večera proti odpuščanju na Večeru,” je objavil Dnevnik.
“Tiskani mediji so izredno pomembni, saj zaposlujejo veliko število slovenskih novinarjev in producirajo velik odstotek izvirnih medijskih vsebin. Iz tiskanih medijev so se razvili tudi pomembni spletni portali slovenskih časopisov in revij, ki jih bolj ali manj ustvarjajo zdaj skupna uredništva tiskanih in spletnih izdaj. Poleg tega so tiskani mediji pomembni tudi z vidika ustavne pravice do obveščenosti,” so zapisali v Društvu novinarjev Slovenije.
Ukrepi za zaščito in podporo tisku tudi s subvencioniranjem distribucije tiska so tudi pri nas nujni takoj, saj je le tako mogoče ohraniti pravico do obveščenosti, s tem pa širšo medijsko svobodo, so sklenili.
Novinarski ceh DNS in vse njegove izpostave torej rešitev večinskih medijev vidijo izključno v tem, da davkoplačevalci financiramo Stojana Petriča, Bojana Petana in Martina Odlazka – posttranzicijske levičarske tajkune, ki s svojim populističnim agitpropom pomagajo rušiti desne vlade in pomagajo izvoliti (in nato vzdrževati) leve vlade. Tudi tisti davkoplačevalci, ki jim načeloma leva politika ni blizu.
Davkoplačevalci medije že financiramo
A to ni poziv po financiranju, ampak še po večjem financiranju. Država namreč že danes medije z različnimi vzvodi vzdržuje pri življenju, saj bi morala po tržnih zakonitostih večina tiska že zdavnaj zapreti svoja uredništva. Država namreč medijem vsako leto nameni 2,7 milijona evrov iz naslovna medijskega razpisa. Gre za razpis, ki se porazdeli med medije posebnega pomena (inštitut, ki je bil zlorabljen tako, da iz njega črpajo večinoma Odlazkove radijske postaje iz njegovih umetno ustvarjenih programskih mrež lokalnih postaj) in med komercialne medije (Delo, Dnevnik, Večer, Mladina …).
Nekateri mediji so formalno-pravno tudi nevladne organizacije (NVO) in denar črpajo tudi iz posebnega sklada NVO, kjer davkoplačevalski denar, ki je ostal od dohodnine, vsako leto razdeljujejo birokrati na ministrstvu za javno upravo. Novinarski poklic država subvencionira tudi s t. i. statusi samostojnih novinarjev, ki so v določenih primerih oproščeni plačevanja prispevkov, kar je evropski unikum.
A tudi to je le kaplja v ocean resničnih prihodkov, ki jih imajo mediji iz poslov z državo. Živimo v evropski državi s skoraj največjim deležem gospodarskih družb v javni lasti. Zakaj se te družbe niso privatizirale, je jasno – vsaka od njih se lahko izkorišča za izčrpavanje s strani oblastnikov. Tako državne družbe izdatno oglašujejo v zasebnih medijih – tudi takšne, ki so popolni monopolisti in nimajo od oglaševanja nobene komercialne vrednosti.
Prav tako v medijih oglašujejo inštitucije državne in širše javne uprave. Seveda v posvečenih medijih, ki ne kritizirajo levih oblastnikov. Spomnimo se, da je Marjan Šarec leta 2019 gospodarskim družbam v javnem lastništvu med vrsticami jasno povedal, kje smejo in kje ne smejo oglaševati, kar je šlo za najbolj eklatanten poskus vplivanja na oglaševanje v medije (takšne stvari se ponavadi dogajajo bolj na tiho).
Smo davkoplačevalci dolžni reševati zavožene projekte levih gospodarstvenikov?
Društvo novinarjev Slovenije trdi, da so tiskani mediji pomembni z vidika ustavne pravice do obveščenosti. A to je le trditev, ki jo je treba empirično dokazati. Zakaj so pomembni za obveščenost, v času, ko je penetracija (tudi javno dostopnega) interneta že na takšni ravni, da lahko prav vsak dostopa do informacij – pa tudi pokritost Slovenije s TV signalom je na ravni skoraj popolne pokritosti (približno 80-odstotna IPTV pokritost in praktično 100-odstotna pokritost z antenskim multipleksom). Da bi trditev DNS držala, bi morali v novinarskem cehu dokazati, da so tiskani mediji takšna dodana vrednost, da so državljani slabše obveščeni brez njih.
Tudi mednarodni tisk ugaša
A dejstvo je, da tudi v tujini tisk ugaša, navade pa se spreminjajo. Skoraj vsi tiskani mediji v ZDA so se prestavili na splet in omejili tiskane izdaje, nekateri pa so jih povsem ukinili. Število bralcev tiskanih izdaj je pač bilo premajhno, da bi se investicija še izplačala. Pri nas je trend podoben – kar je jasno vsakemu, ki pogleda število natisnjenih izvodov glavnih dnevnikov – na dan je natisnjenih manj izvodov, kot je prebivalcev povprečnega mesta, medtem ko novičarski spletni portali beležijo tudi po več stotisoč edinstvenih klikov na članke.
“Naj država poskrbi za delovna mesta novinarjev”
Očitno so potrošniki izdajateljem tiskanih medijev povedali – prilagodite se ali pa boste propadli. A izdajatelji tiskanih medijev v Sloveniji ne želijo iti po poti svojih ameriških sotrpinov. Njihov adut je znamenita krilatica, ki se pri nas še vedno dobro prodaja: “Naj država poskrbi za nas” oz. še bolj ljudsko “Naj država poskrbi za delovna mesta novinarjev”. Samozavest, da jim bo država res pomagala, dviguje tudi to, da so sami “izvolili” oblastnike, ki nam trenutno vladajo.
A takšno razmišljanje je seveda zgrešeno. Bi morala država na prelomu stoletja, ko so na trg prišli prvi avtomobili, subvencionirati rejce konjev, izdelovalce kočij, podkev in bičev? Morda bi to nekaj časa kočijaški industriji pomagalo, na koncu pa bi vseeno propadla, saj je resničnost pač taka, da se mrtvih industrij ne da obuditi izključno z javnim denarjem.
Mediji se morajo zazreti tudi vase
Na drugi strani pa potrebujejo tiskani mediji tudi nekaj introspekcije. Res je, da industrija tiska počasi umira, a nikjer tako hitro in drastično, kot se je to zgodilo v Sloveniji. Mediji so se ujeli v zanko lastnega pristranskega poročanja, saj pridigajo le še prepričanim [levičarjem], ne pa ljudem, ki bi bili radi le obveščeni ne glede na politične preference (teh pa je že statistično več kot prvih). Mediji že leta izgubljajo zaupanje javnosti, kar pa ni povezano z zatonom industrije, ampak z mankom kakovosti in očitno pristranskostjo tako do političnih akterjev na politični levici kot do svojih lastnikov (trenutni svetovalec ministrice za kulturo na področju medijev je nekoč v analizi zapisal, da Odlazkovi mediji ne poročajo o svojem lastniku, Petričevi pa ne o svojem).
Politični navdušenci nad slovenskim socializmom ne potrebujejo tiskanih medijev – saj imajo dve dominantni televiziji. Da model ne deluje, kaže tudi naslednje dejstvo: na eni strani uspevajo novi tiskani projekti, na drugi strani pa ne uspe prodreti internetnim portalom, ki jih upravljajo večinski tiskani mediji. Tudi zato, ker ti portali ne prinašajo nobene dodane vrednosti – novice, o katerih poročajo, so na voljo na brezplačnih spletnih portalih. Če želijo naročnino, pa morajo prodajati vsebino, ki prinaša dodano vredost. Točno to pa je težava tudi njihovega tiskanega modela. Tega pa zalivanje z davkoplačevalskim denarjem ne bo spremenilo.
