Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
Vrhovno sodišče je v tem tednu postreglo s presenečenjem. V svojem sporočilu za javnost je namreč zapisalo, da je z njegove strani prišlo do omejitve svobode izražanja na družbenem omrežju Twitter, ko je bila zavrnjena revizija v primeru tožbe Eugenije Carl proti Janezu Janši. Javnost je bila o tem, da bo na družbenih omrežjih odslej bolj nevarno komunicirati, informirana, še preden sta premier Janez Janša in Carlova sodbo sploh prejela, kar je precej nenavadno in pomeni svojevrstno izjemo. V tem konkretnem primeru so bila nekatera ključna imena javnosti prikrita. Obenem so zamolčali, da je bila spremenjena dosedanja praksa Vrhovnega sodišča, saj so se odločili obratno kot v primeru Pašek Šetinčeve.
V primeru novinarke RTVS Mojce Pašek Šetinc so namreč sodniki sprejeli odločitev, da ni smiselno omejevati svobode kritike ravnanja nacionalne RTVS, v tistem času opozicijskega voditelja Janeza Janše. Kot kaže, velja en pravni red za Pašek Šetinčevo in drugi za Eugenijo Carl. Pri slednji so se vrhovni sodniki namreč odločili obratno kot v primeru njene sodelavke. Celotno razsodbo si je mogoče prebrati tukaj. Razumemo jo lahko kot jasno sporočilo javnosti, da je svoboda govora odslej bolj omejena in da morajo biti uporabniki Twitterja bolj prestrašeni, da si ne bi na takšen način kot Janša slučajno drznili kritizirati neuravnoteženega poročanja RTVS. Prav zato je bilo odločeno, da se mora Carlovi izplačati skupno šest tisočakov evrov odškodnine, poroča SIOL.
Znano je, da je sodišče v obeh primerih razsojalo glede enega in istega tvita. S slednjim je Janša reagiral na podtikanje Carlove, da je stranka SDS povezana s t. i. “legijo smrti”. Ob tem je treba posebej poudariti, da lažnivo propagando glede povezanosti med nacifašisti na eni strani in Janšo ter SDS na drugi strani tranzicijski mediji neprenehoma širijo že desetletja, kar je najbolj očividno v primeru naslovnic tednika Mladina. Carlova je sicer podtikala, da so med člani Legije smrti na družbenem omrežju Facebook tudi vidnejši člani tedanje opozicijske SDS. Na podtikanje Carlove pa se je Janša v njeni maniri leta 2016 odzval sledeče: “Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 EUR, drugo za 35 EUR. Zvodnik Milan.”
Seveda je doseg Twitterja še vedno manjši od dosega RTVS, ki ga obilno plačujemo davkoplačevalci in posledično pričakujemo njegovo nepristranskost. K sreči pomen družbenih omrežij hitro raste, javne RTVS pa se manjša. Vendar pa tudi iz razsodbe ni mogoče jasno razbrati, zakaj se je sodišče v primeru Carlove odločilo drugače kot v primeru njene sodelavke. Kot se zdi, je razlog za to enostavno drugačna sestava senata sodnikov. Ravnanje Vrhovnega sodišča ima v letu pred volitvami sicer močan simboličen pomen. Iz sporočila za javnost ni mogoče razbrati, zakaj se je zgodil tako drastičen preobrat. Prav tako pa se zdi, da na Vrhovnem sodišču skušajo prikriti dejstvo, da je bila odločitev potrjena s tesno večino, in sicer tri proti dva. Na razsodbo sta se z ločenimi mnenji sicer že odzvala dva vrhovna sodnika, katerih odseke prilagamo na koncu prispevka.
Posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da še vedno ni znano, kdo je za javnost podal oziroma se je odločil za objavo nepopolne in zavajajoče informacije. Na Vrhovnem sodišču te zagate doslej še niso pojasnili. Morda bodo to storili, ko bo strankam v sporu izročena razsodba. Dejstvo, da že omenjeno sodišče prikriva pisca zapisa in odločevalce, je čudno. Avtorstvo sporočila in kdo odloča, kaj bo objavljeno, nikakor ne more biti osebni podatek. Prav tako ni osebni podatek, da je šlo za spor med novinarko Carlovo in trenutnim predsednikom vlade. Za takšno ravnanje Vrhovnega sodišča ni nikakršnega opravičila. Za spremembo sodne prakse so se tokrat odločili sledeči vrhovni sodniki: Nina Betetto, Mateja Končina Peternel in Vladimir Horvat. Proti pa sta bila vrhovna sodnika Jan Zobec in Tomaž Pavčnik.
Med pravosodnim ministrstvom in Vrhovnim sodiščem je v času levih vlad potekal živahen kadrovski “erasmus”
Vrhovni sodnik Pavčnik pa je v svojem ločenem mnenju med drugim zapisal sledeče: “V tem, vsaj zame, težkem in mejnem primeru sem zato glasoval proti obsodbi toženca, naj tožnici za porušen notranji mir plača odškodnino v višini dobrih pet povprečnih neto plač v državi. Tako mi je poleg vseh zgornjih razlogov, strnjeno povzetih, da je toženec z obliko (slogom) izjave sicer posegel v osebnostne pravice tožnice, a upoštevaje dejstva, da je resnična vsebina sporočila v očitku politične pristranskosti javne televizije, da je bilo sporočilo izzvano s tožničinim novinarskim prispevkom, da je šlo za hipen, ekspresiven odziv (primerljiv z živo, neposredno komunikacijo), da je novinarka javne televizije javna osebnost z močnim vplivom na javno mnenje in da je bil tožnik v času obravnavanega dogodka opozicijski poslanec brez neposrednega oblastnega vzvoda, ta poseg zaradi občutljivega varstva svobode izražanja ni protipraven, narekoval tudi moj glas v predhodni zadevi, kjer je enako odškodnino neuspešno uveljavljala tožničina sodelavka.”
