Piše: C. R.
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je včeraj zvečer v Črenšovcih udeležil osrednje regijske proslave ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Predsednik republike je imel na osrednji regijski slovesnosti slavnostni nagovor.
Pred regijsko slovesnostjo ob prazniku je predsednik Pahor tradicionalno, že desetič, položil venec k spomeniku Jožefa Klekla v Črenšovcih*.
Predsednik republike je častni pokrovitelj prireditev v počastitev dneva združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Danes, na dan državnega praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, poteka v predsedniški palači tradicionalno dan odprtih vrat. Predsednik republike bo obiskovalce sprejel ob 11. uri in ob 12.30, pred Predsedniško palačo pa je v počastitev praznika postrojena častna straža Garde Slovenske vojske.
*Predsednik Republike Slovenije tradicionalno od leta 2013 v počastitev državnega praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, položi venec k spomeniku Jožefa Klekla v Črenšovcih.
V nadaljevanju vam posredujemo besedilo slavnostnega govora predsednika republike.
Drage Prekmurke in Prekmurci,
Slovenke in Slovenci doma in po svetu,
spoštovane državljanke in državljani,
visoki gostje,
gospe in gospodje.
Najprej bi se vam rad iskreno zahvalil za povabilo na proslavo in priložnost za besedo. Na slovesnosti ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom vselej zelo rad pridem. Ob vseh razumljivih vsakdanjih skrbeh nas vendarle prevzema nekakšna iskrena radost. Med ljudmi je čutiti ponos zavoljo slavne preteklosti, ki jo slavimo, in nek nezaustavljivi optimizem glede naše prihodnosti. Vse skupaj ustvarja prijetno razpoloženje splošne sprejetosti in vključenosti. Praznovanja so avtentičen izraz naše povezane skupnosti. To me vselej na nek način tudi pomirja.
Prav o tej naši skupnosti, narodni in državljanski, bi želel nocoj spregovoriti nekaj besed. Čutim potrebo po tem. Hočem opozoriti na našo skupno odgovornost, da to našo skupnost, narodno in državljansko, skrbno negujemo in krepimo.
Ne skrivam, da skrbi glede tega vprašanja niso dodatno spodbujene zaradi vojne v Ukrajini in vseh njenih številnih, kompleksnih posledic. Skupaj z vami sicer želim upati, da se bo vojna kmalu končala in da se bo tudi sicer nemirni svet spet umiril. Vendar moram žal kot vaš predsednik dovolj odkrito izraziti dvom v to. Agresija Rusije v Ukrajini, spopad dveh največjih evropskih držav, ni začetek in konec vseh evropskih in svetovnih protislovij, jim je pa dal nevaren in nepredvidljiv pospešek.
Danes lahko samo ugibamo, kako se bo vse skupaj razpletlo. Periodično zgoščanje evropske in svetovne zgodovine se je tokrat za razliko od časa pred tridesetimi leti, ko so razpadle stare države in vzniknile nove, tudi naša Slovenija, ko je padel Berlinski zid in je zadnji avtoritarni režim prejšnjega stoletja, končno nasledila demokracija, to zgoščanje zgodovine se vsaj za zdaj ne razpleta po mirni poti, temveč z uporabo sile. Nekaj tega je bilo z vojno na Zahodnem Balkanu tudi pred tridesetimi leti, toda ne v takem obsegu in s takimi posledicami.
Slovenija je to aktualno zgoščanje zgodovine pričakala v najboljši možni državotvorni kondiciji. Je suverena država, članica EU in NATO, ugledna država v mednarodni skupnosti, v dobrih odnosih s sosedi, z številnimi prijatelji povsod po svetu in brez enega samega sovražnika. To zgoščanje zgodovine nas kot narod in državo ne ogroža neposredno. Izkoriščam pa to priložnost za opozorilo, da vsega tega dogajanja ne smemo razumeti kot nekaj, kar se nas ne tiče neposredno. Kot nek običajen problem. Vse to so na nek način tudi naši izzivi. Kot rečeno, so zavoljo naše državotvorne kondicije lažji, nikakor pa ne enostavni in jih ne smemo podcenjevati.
Na mnoge stvari v sedanjem dogajanju nimamo odločilnega vpliva. Za eno stvar pa smo odgovorni popolnoma sami; za skrb za skupnost, narodno in državljansko.
Ne morem in ne znam dovolj poudariti, kako je to sicer vedno pomembno, v takih časih pa še zlasti. Slovenci smo majhen narod, Slovenija je relativno majhna država. Vendar smo nacija in imamo suvereno državo, to najpomembnejše orodje naše varnosti in blaginje.
Moramo pa razumeti tudi pomen skupnosti, ki gre onkraj otipljivih in formalnih vzvodov naše moči, navznoter in navzven. Gre za vprašanje povezanosti naše skupnosti, ki je bistven izraz naše narodne in državljanske vitalnosti. Razdrobljena, globoko sprta in celo razklana skupnost v morebitnih usodnih razmerah pomeni resno nevarnost za naš narodni in državljanski obstoj in napredek. Nenazadnje smo to izkusili na lastni koži sredi prejšnjega stoletja v času druge svetovne vojne in neposredno po njej.
Povezana, strpna in solidarna skupnost, v kateri je vedno dovolj prostora za vse razlike in različnosti, pa pomeni vedno, v zapletenih razmerah pa odločilno priložnost za naš narodni obstanek in razvoj. Tudi to smo izkusili na lastni koži z ustanovitvijo lastne države in njeno obrambo.
V tem smislu izkoriščam nocojšnjo slovesnost na predvečer praznika za poziv vsem nam, da skrbno premišljamo naša ravnanja, tako, da bomo pripomogli k splošnemu občutku zaupanja v moč te naše skupnosti.
O pomenu take skupnosti nenazadnje govorijo tudi usodni dogodki in ljudje izpred več kot stotih let, ko ste se prekmurski Slovenci združili z matičnim narodom. Ko bi takrat ne bilo take skupnosti, vere vanjo, pripadnosti njej, odgovornosti zanjo, tudi ne bi bilo tega prelomnega nenadomestljivega državotvornega koraka za oblikovanje našega skupnega nacionalnega in državnega ozemlja, naše sedanje narodne in državljanske skupnosti.
Zato nocoj posebej slavimo domoljubnost, značaj in zavzetost prekmurskega človeka za našo narodno in državljansko skupnost. Izražamo hvaležnost tedanjim rodovom in občudujemo ambicije sedanjih.
Priklanjamo se velikim osebnostim tedanjega časa, ki so znali razumeti njegov duh in zgodovinske interese ljudi, ki so jih vodili. Matija Slavič, Ivan Jerič in Jožef Klekl sodijo mednje.
Po tradiciji sem, deseto leto zapored, malo pred začetkom nocojšnje slovesnosti, položil venec k spomeniku duhovnika in narodnega buditelja Jožefa Klekla.
Pred desetimi leti sem se za to tradicijo odločil zato, ker sem želel poudariti pomembnost narodne zavednosti katoliške duhovščine, ki je dala pri presoji interesov in ravnanj prekmurskih Slovencev ob koncu prve svetovne vojne in po njej, zlasti v času Pariške mirovne konference, nacionalnemu vprašanju odločilno prednost pred vsemi drugimi interesi.
Hočem znova poudariti ta občutek za skupnost, ki je po mojem mnenju temeljen za naš narodni in državljanski obstoj in razvoj. Skrbno ga moramo gojiti in vsestransko krepiti to skupnost, da nam bo vselej, zlasti pa v odločilnih preizkušnjah, vzbujala upanje in krepila samozavest, dajala zavetje in pogum, krepila solidarnost in našo pripadnost.
Sprejmite, prosim, ljube Slovenke in Slovenci, drage državljanke in državljani, drage Prekmurke in Prekmurci, moje najbolj iskrene čestitke ob jutrišnjem prazniku z najboljšimi željami za našo lepo in varno prihodnost.
