Piše: G. K. (Nova24tv.si)
Igor Omerza je izdal že tretjo knjigo v seriji knjig, ki popisuje življenja velikanov slovenstva skozi oči UDBE. Nova knjiga, katere naslov je Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, Jože Pučnik – Psevdomarksist, opisuje, kako je nekdanja SDV (Služba državne varnosti), ponarodelo imenovana UDBA, v jugoslovanskem nedemokratičnem režimu tajno sledila Jožetu Pučniku, ki ga je dojemala kot grožnjo oblasti. Knjiga je utemeljena na dokumentih SDV, ki jih je avtor pridobil v Arhivu RS. “Veliko gradiva je bilo sicer uničenega, zato so ponekod luknje, a je vseeno ohranjenega dovolj, da je lahko nastala skoraj 200 strani dolga knjiga,” je razložil Omerza.
Oznako psevdomarksist je UDBA Pučniku prilepila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zalezovanje je bilo dolgo, trajalo je od leta 1958 do leta 1990. Nedemokratičnemu režimu so šla v nos njegova stališča, povezana z organiziranostjo kmetov in demokratičnimi vprašanji. “Največ je dokumentacije od leta 1958 do leta 1965, ko on zaradi svojega pisanja pristane v zaporu, nakar ga spustijo in zoper pride v zapor. Potem gre v Nemčijo, kjer noče niti politično delovati, pravi – v Nemčiji ne bom deloval, doma bom deloval, če bom – potem se zopet začne pojavljati okoli Nove revije.”
“Ta knjiga je tretja v seriji knjig o velikanih slovenske osamosvojitve in UDBE. Prva je bila Ciril Žebot, kodno so ga zalezovali kot Petra, druga je bila France Bučar, kodno zalezovan kot Tikveš in tretji velikan je Jože Pučnik, zalezovan kot psevdomarksist,” je povedal Omerza. Nenavadno oznako, ki so mu jo pripeli slovenski komunisti, je komentiral predsednik združenja VSO, ki pravi: “Meni je vseeno, če bi se mu reklo psevdomarksist, na en način. Važno je, da ni bil psevdointelektualec in da ni bil psevdoslovenec,” je na predstavitvi knjige povedal Lojze Peterle.
Pučnik se je prvič srečal z UDBO že v gimnazijskih letih, ko je pisal za dijaški časopis. “Že takrat je pisal stvari, ki niso bile pogodu režimu,” pove Omerza. Ker je verjel, da je povojni režim mogoče spremeniti od znotraj, je Pučnik leta 1958 vstopil v Zvezo komunistov Slovenije, že istega leta pa je postal ena izmed žrtev tajne politične policije. “Pučnik je bil aretiran 31. oktobra 1958, a novembra udbovci političnim šefom o tem še ne poročajo, pač pa da je zaradi spornega članka naša družbena stvarnost in naše iluzije, citiram, prišlo do ostrih nasprotij med člani uredništva in nekaterimi sodelavci Revije 57,” pojasnjuje avtor. “Obsojen je bil, ker naj bi delal zaroto in skušal vreči komunistični režim z oblasti z revolucijo, ampak to je izmišljotina. Zaprli so ga, ker je v Reviji 57 in reviji Perspektive objavljal prispevke, ki niso bili pogodu takratni nedemokratični oblasti,” je za STA povedal Omerza. Zaradi svojih stališč je bil Pučnik tudi dvakrat zaprt, najprej konec petdesetih let in nato še v šestdesetih letih.
Dolga roka politične policije je Pučnika spremljala tudi med prestajanjem kazni, sledila pa je pot v emigracijo v Zahodno Nemčijo, kjer je ponovno doštudiral in doktoriral iz filozofije.
Pučnik se je v Slovenijo vrnil šele leta 1989 v času demokratičnega vrenja. Leta 1990 je postal predsednik Demosa, koalicije, ki je izpeljala osamosvojitev. V narodni spomin so se iz tistega časa za vedno vtisnile njegove besede ob razglasitvi rezultatov plebiscita: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.”
Kaj počnejo slovenski zgodovinarji?
“Mene čudi to, da jaz v vsaki knjigi objavim 100, morda še več dokumentov, prvič objavim javno, kar se nahaja v odprtem arhivu Republike Slovenije, v udbovskem delu arhiva, ki je odprt od leta 2006. Ne razumem, imamo na stotine zgodovinarjev, kako da moram jaz kot nezgodovinar objavljati stotine in stotine teh dokumentov. Ker to je že približno 20. knjiga o tajni politični policiji slovenskega političnega vrha, ponarodelo poimenovanem UDBA. To je čudno dejstvo,” se je na predstavitvi knjige vprašal Omerza, ki pravi, da se bodo s časom še našli udbovski dokumenti, saj je danes to gradivo, kljub čistki in nekaterih zapletih pred leti, popolnoma dostopno, pridobiti je potrebno le mnenje arhivske komisije.
