Poslanec Anže Logar kot predsednik parlamentarne preiskovalne komisije, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu, velja za enega najbolj zaslužnih za odkrivanje odgovornosti za bančno luknjo. O kopanju le-te in delu komisije je spregovoril na okrogli mizi, ki je bila v dvorani hotela Nox v Ljubljani. V pogovoru z moderatorko Mojco Škrinjar, ki je bila v osnovni šoli Logarjeva učiteljica na OŠ Majde Vrhovnik, je spregovoril tudi o osebni tegobi enega od posameznikov, ki je zaradi zavoženega projekta Stožice šel skozi pravi pekel.
Logar je povedal, da se je za preiskovanje tako težavnega primera odločil, ker se je zavedal, da gre za eno izmed področij, ki bo lahko zelo močno vplivalo na razvoj političnega dogajanja v prihodnjem obdobju. “Vedel sem, da če bom delal napake, se bom znašel na naslovnicah medijev, če bom dobro delal, me tam verjetno me ne bo. Odločil sem se, da ne bom v medijih in bom raje študiral dokumentacijo.” Logar se je pri svojem delu držal načela “manj obljubljati, več narediti”, pri čemer je spomnil, da je predvsem za leve vlade značilno, da rade obljubljajo, potem pa ničesar ne naredijo in za vse krivijo opozicijo.
Glede pregledovanja obsežne dokumentacije je Logar povedal, da se na samem začetku sploh ni oglašal, saj se je raje posvetil študiranju dokumentacije. “Pomagal mi je strokovni sodelavec, pri čemer moram poudariti, da je bil glede dodelitev sredstev za delo komisije marsikdo v koaliciji proti, sploh predsednik Državnega zbora RS Milan Brglez.” Logar je izpostavil, da ob branju dokumentacije sploh niso mogli verjeti svojim lastnim očem.
Na okrogli mizi je bilo ilustrativno prikazano, koliko je 5 milijard evrov, glede na to, da si redko kdo zna predstavljati tako visok znesek.
Koliko je 5 milijard?
Koliko let bi moral Slovenec s povprečno mesečno plačo 1.659 evrov služiti za vsoto bančne luknje? Več kot 250.000 let, se pravi od starejšega paleolitika (500.000-100.000 pr. n. št.) do danes. Oziroma, koliko Slovencev bi lahko dodatno delalo eno leto in ustvarjalo dodano vrednost? Ena četrtina več bi lahko delala.
S 5 milijardami evrov bi lahko kupili več kot 380.000 osebnih avtomobilov srednjega razreda (npr. Kia Sportage, ki stane 13.000 evrov). Če bi osebne avtomobile postavili v kolono, bi ta segala 1.600 kilometrov daleč, se pravi od Ljubljane do Madrida ali od Ljubljane do Talina.
S 5 milijardami evrov bi zgradili 20.000 enodružinskih hiš (povprečna enodružinska hiša: 250.000 evrov), v katere bi lahko vselili 80.000 ljudi. Se pravi, zgradili bi lahko bivalno okolje v velikosti mesta Maribor.
S 5 milijardami evrov bi kupili 50.000.000 parov športnih copat (športni copati znanih proizvajalcev stanejo 100 evrov). Če bi škatle športnih copat postavili eno na drugo, bi skladovnica segala 6.000 kilometrov visoko oziroma v višino 681 Mount Everestov.
Na preiskovalni poti je bilo veliko preprek
Logar je spregovoril tudi o ovirah na preiskovalni poti; dejal je, da se je sprva pojavila parlamentarna ovira, ko koalicija ni želela sprejeti kandidata iz SDS, hoteli so ga iz stranke SMC, nato pa je SDS le dobila predsednika. “Nato smo se spravili v nekakšen pisni duel z Okrožnim sodiščem v Ljubljani, konkretno s sodnico Dešo Cener. Sedem mesecev smo se dajali, kdo od nas ima prav, in šlo je tako daleč, da je moralo poseči ustavno sodišče.” Na koncu so se le odločili, da je prav in da je preiskovalna komisija upravičena do dokumentov, na podlagi katerih so nastajale ugotovitve preiskovalne komisije.
Poleg občasnih trenj, ki so nastajala v komisiji, je še posebej izpostavil Meščeve, ki so bili vnaprej prepričani, kdo je za vse kriv: Janez Janša. To je Luka Mesec povedal že na prvi seji komisije, nato pa nikoli več ni prišel. “Danes ta trdi isto, čeprav ni nikoli niti minute preživel v tihi sobi. Najprej smo morali skozi ideološka nasprotja, da smo prešli na materijo. Ko je preskok uspel, smo pričeli dobro sodelovati.” Po besedah Logarja je bilo na poti veliko preprek. Kljub spremembi garniture so se bankirji postavljali pokonci, saj ti ščitijo krivce iz preteklosti. “Srednji menedžment je ostal isti, najbolj izpostavljeni v zadevi Farrokh še vedno svetijo v individualnih pogodbah v NLB, njihove hčere pa kandidirajo na eni izmed list za Državni zbor RS. Predsednik uprave obiskuje Kamnik in obiskuje lokalne župane. V tej zadevi mora še nekaj časa miniti, da se bodo vzpostavile normalne razmere.”
Pri specializiranem državnem tožilstvu, kriminalistih in sodiščih viden podcenjujoč ton
Logarja je najbolj prizadel podcenjujoč ton pri specializiranem državnem tožilstvu, kriminalistih, sodiščih, ki delo preiskovalke smatrajo kot nagajanje, kot nekoga, ki moti njihovo idilo, umirjeno delo, počitek, lep vsakdan, lepo življenje, medtem ko ta opozarja na bančne zadeve. “To se čuti v osebnem kontaktu in po odločitvah sodišča. Še sedaj pa ne razumem Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je želelo prikriti, kdo od politikov je obiskoval člane uprave NLB. Zame je ta odločitev adijo pamet!” je jasen Logar. Povedal je, da čeprav so dvakrat poskušali, so bili vsakič zavrnjeni. “Glede na to, da vemo, da so obiski bili, ker so zaznamki o njih v zapisnikih sej nadzornega sveta, po enem obisku pa se je spremenila odločitev članov uprave in nadzornega sveta največje državne banke, smo hoteli dobiti drugo potrditev, a tega nismo mogli, ker se je sodnik Pogačnik drugače odločil.”
Eno izmed največjih ogorčenj je Logar doživel pri Factor banki in Probanki, kjer so člani nadzornega sveta dajali velike nagrade upravi za dobro opravljeno delo, uprava pa je nato odobravala kredite, o kakršnih lahko le sanjate. Tam so v zavarovanje vzeli nepremičnine in dali zanje 4 milijone kreditov, ko pa kreditojemalec ni odplačal, so ugotovili, da je tisto zemljišče vredno le milijon evrov. Pojavili pa so se tudi primeri kreditiranja beograjske mafije, ki je bila v mednarodnih organizacijah obtožena pranja denarja. “Kljub temu je šlo v ta klan 80 milijonov evrov, gospod Zakrajšek pa je javno grozil: kakšne obtožbe, se ne bojite posledic? Veliko zadev je bilo, ko smo naleteli na domnevno iransko pranje denarja. Veliko je primerov in ko misliš, da ni ničesar več, najdeš še neverjetnejši primer. To, kar se je dogajalo v slovenskem bančnem sistemu, glede na luknjo, je bila ta majhna v primerjavi z bančnimi praksami.”
Stožice – eden hujših primerov neposredne sprege politike z gospodarstvom
Prav tako je Logar spomnil na primer Stožic, kjer je šlo za enega hujših primerov neposredne sprege politike z gospodarstvom oziroma bančno sfero. To je rezultiralo v bančni luknji, ki smo jo pokrili davkoplačevalci. “Gre za primer najbolj divjega kapitalizma, ki so si ga na račun poštenih podizvajalcev privoščili Zoran Janković, politika, Borut Pahor v tem primeru, ki je podpiral projekt, bankirji in vsi tisti, ki so pri projektu sodelovali na odločevalski ravni,” je poudaril Logar in dejal, da so podrobno (forenzično) pregledali projekt, tudi elektronsko korespondenco. Iz vsakega sporočila je bilo po besedah Logarja razvidno, da to morajo narediti, ker je nekdo zgoraj to naročil, obstajal je politični pritisk, da se kreditira Stožice, da banke pozabijo na interna pravila in na dobro bančno poslovanje.
Pri tem je spomnil na projekt Stožice, na javni in zasebni del. Javnega naj bi zgradil zasebni partner kot vložek, da je dobil pravico, da zgradi zasebni del (trgovski center), s katerim bi zaslužil in bi se s tem poplačal javni del. “Javni del bi gradbinca stal, da bi se poplačal zasebni del. Javni del je bil zgrajen, zasebni pa ni bil zgrajen zaradi krize, kar je vodilo v stečaj gradbincev. Če ste bankir in poznate naravo posla, potem veste, da je smotrno, da se najprej naredi zasebni del, ki nosi denar, in nato javni del, da zavarujete svoj kredit, ki ste ga dali zasebnemu investitorju, ali da se sočasno gradita, da ven prihaja denar od najemnin. Če ste javna Mestna občina Ljubljana, vas zasebni del nič ne briga. Bankirji, ko so se pogajali za kredit, so v pogodbo vključili, da se najprej zgradi javni, nato pa zasebni del, saj je tako želela politika.”
Matjaž Kovačič, ki je vodil NKBM med letoma 2005 in 2011, je na zaslišanjih po besedah Logarja povedal, da se je s Pahorjem več kot 10-krat dobil. Bil je projekt, ki ne pije vode, zato je Pahor 10. junija 2010 obiskal Stožice (tajni obisk), ljubljanski župan mu je razkazal Stožice in pokazal, kako se gradi. Povedal mu je, da banke nagajajo, naslednji dan pa je že zaokrožil mail, da z veseljem sporočajo, da k projektu pristopa tudi Nova kreditna banka Maribor. Na soočenju je bilo med drugim povedano, da je Pahor Kovačiča osebno klical in prosil, da se priključi projektu. “Gre za neposreden link politike, ki je vplival na banke na način, ki je popolnoma nesprejemljiv za banke. V tem primeru je nastalo 130 milijonov evrov škode in 30 milijonov škode za podizvajalce, ki niso bili poplačani.”
Za podjetnike, ki so v času krize pri projektu Stožice dobili posel, je to pomenilo smrtno obsodbo
“Tukaj se vidi prava narava ljubljanskega župana, namreč, ko je gradbinec javni del zaključil, je prišel do župana in dejal, da je prišlo 45 milijonov evrov več, kot so se zmenili. Dejal je, dajte nam denar, saj drugače tudi zasebnega dela ne moremo graditi, namreč denar od bank se je porabil za javni del. Župan pa je na to pripomnil, da je javni del zgrajen, in dodal, zakaj bi dal toliko. Dam 20 milijonov evrov. Gradbinec, ki je gradil, pa je rekel, da če bi dobil še 20 milijonov, bi lahko dokončal tudi zasebni del. Danes pa Janković s prstom kaže na bankirje, zakaj ti niso hoteli še dati denarja.” Za podjetnike, ki so v času krize dobili posel pri projektu Stožice, je to pomenilo smrtno obsodbo, podizvajalci so namreč pričeli propadati kot po tekočem traku, o tem pa ne želijo spregovoriti. “Z vsaj petimi smo se dobili,” je povedal Logar in dejal, da so rekli, kaj bomo dosegli, saj se županu nič ne zgodi, brišejo se prisluhi, padajo tožbe, če bom povedal, se bo še name spravil. Tako so težki milijoni ostali neodplačani, saj so ti mislili, da jim bo projekt omogočal razcvet, pa jih je le pokopal. Prišle so posledice, kot so samomor, živčni zlomi, odpuščanja.
Logar je prepričan, da če bi se takrat 30 podizvajcev organiziralo in osebno predstavilo, kaj se jim je zgodilo, bi bilo verjetno drugače. Bali so se, da posla ne bodo več dobili, tisti, ki je rekel, da bo šel pričat, pa nima več nobenega posla pri Mestni občini Ljubljana. Rekel je, da glede na to, da ga nikoli ne dobi, nima kaj izgubiti. “Če bi takrat vsak povedal, bi bila zgodba drugačna,” je prepričan Logar in dodaja, da potrebujemo družbo svobodno razmišljujočih ljudi, ki bodo imeli hrbtenico, da spregovorijo. Vsi imamo dostop do informacij in si lahko ustvarimo svoje mnenje in to mnenje moramo povedati, saj se bodo le tako lahko pričele stvari počasi spreminjati.
Oglejte si video na https://www.youtube.com/watch?time_continue=6&v=UA9jjWvxDWM
