Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Jaz sem bil en balon, ki je počil od veselja, ker se je narod končno prebudil, in da tega ni več mogoče zaustaviti. Jaz sem že prej v tujini te stvari zelo dobro spremljal – da vse poka po šivih. Jugoslavija za mene ni obstajala,” se je prelomnih osamosvojitvenih dogodkov ob koncu 80. let spominjal Jožef Zlatko Sagaj, ki je kot prvi začel zbirati podpise za Majniško deklaracijo.
Vodja oddaje Pogovori z osamosvojitelji Aleksander Rant je v studiu tokrat gostil Jožefa Zlatka Sagaja. Rant je uvodoma dejal, da smo imeli med osamosvojitelji heroje, ki se jih spominjamo in tudi takšne na katere smo žal pozabili. Sagaj je prav gotovo eden izmed slednjih. Ob tem se je Rant dotaknil časa pred osamosvojitvijo. Zanimalo zakaj je bil Sagaj tedaj na tujem oziroma zakaj se je odločil, da ne bo deloval v Jugoslaviji in zakaj se je vrnil nazaj. Kot Sagaj je dejal v Prlekiji po 2. svetovni vojni ni bilo možnosti za posel, še tistih nekaj privatnikov pa so ali pobili ali pa so odšli sami.
Poleg tega je na tistem obmejnem območju močno delovala udba. Možnosti za preživetje dejansko ni bilo, oblasti pa so kadrovale v milico. Ljudje so bili obenem sprejeti tudi v partijo in postali vohuni. In ker so bile možnosti za preživetje minimalne, se je Sagaj odpravil s trebuhom za kruhom v Gradec. Ob tem Jugoslavije ni nikdar ponotranjil. Skupaj so se namreč znašli narodi, ki že od samega začetka niso mogli sobivati v eni državi. In v tem duhu je med Slovenci v Gradcu nastala zamisel o slovenskem kulturnem društvu pod imenom Triglav, ki ga je ustanovil prav on.
V tistem času je prvič pred kamerami dejal, da Jugoslavija zanj ne obstaja (leta 1980): “Prišel bom v Ljubljano kot Prlek in bom bodril Žabarje (Ljubljančane), da si bodo upali na glas zapeti slovenske pesmi.” In potem so sledila družbeno-politična vrenja. Tik pred osamosvojitvijo se je vrnil domov. Zatem se je zgodila Roška, četverica JBTZ, kjer je bil tudi prisoten. Bil je tudi priča branju Majniške deklaracije. Ranta pa je zanimalo, kaj je Sagaja pripravilo do tega, da se je odločil, da gre nazaj v domovino spodbujati svoje rojake “da bi prepevali slovenske pesmi”.
“Počil sem od veselja, da se je narod končno prebudil, zame Jugoslavija ni nikdar obstajala”
Mimoidoče je k podpisu Deklaracije vabil z megafonom
Težav z zbiranjem podpisov ni imel razen manjše nevšečnosti v Kopru, kjer ga je nekdo prijavil milici. Skupaj s svojimi aktivisti je sicer izkoristil različne priložnosti, kulturne dogodke, da bi zbiral podpise. “Imel pa sem tudi megafon od Igorja Bavčarja, s katerim sem denimo v Ljubljani na Prešernovem trgu nagovarjal ljudi.” Ranta pa je ob tem zanimalo, kako to, da je v tistem prelomnem trenutku to gibanje premagalo strah ljudi. Sagaj: “Vse je pokalo po šivih, ljudi pa je bilo potrebno motivirati. To je bila motivacija za ljudi, da so si upali zaustaviti. Od začetka se namreč sploh niso upali zaustaviti. Hodili so kot mačka okoli vrele kaše. Nekateri so se podpisali celo tako, da je bil podpis povsem nejasen.”
