Piše: J. M.
Vse pogosteje v zadnjem času slišimo in beremo o napadih na domovanja politikov in o vandalizmu na sakralnih objektih. Zadnji napad se je ponovno zgodil na stavbi, v kateri ima ordinacijo državna sekretarka na ministrstvu za zdravje in zdravnice Alenke Forte, ko so v pročelje stavbe vrgli kozarec s črno snovjo, stavba je bila že v mesecu januarju tarča vandalov, ko so neznanci s kljukastimi križi porisali fasado. Pred kratkim pa so vandali popisali vrata hiše predsednika SNS Zmaga Jelinčiča.
Spomnimo se tudi podobnih; pri ministru Hojsu z napisom lažnivec pred domačim pragom, s petrolejem napolnjeno steklenico, vrženo skozi okno občinske svetnice stranke LMŠ Vesne Fabjan, bivšemu predsedniku DeSUS-a Karlu Erjavcu je nekdo na vrata ograje napisal podgana, na cerkev Marijinega obiskanja na Rožniku pa so neznanci celo nalepili podobo predsednika NSi-ja in obrambnega ministra Mateja Tonina.
V začetku februarja so neznanci na pročelje in vrata prostorov Zavoda Iskreni v Ljubljani narisali kljukasta križa in pripisali korupcija. Tarča neznanih vandalov pa je bila tudi stolna cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani, ko so konec januarja v fresko iz 18.stoletja vrgli balon z barvo in je nastalo za več tisoč evrov škode. To je samo nekaj znanih napadov, koliko je še raznoraznih podobno nestrpnih napisov pa lahko vidimo že samo, če se sprehodimo skozi domači kraj.
Najbolj pri vsem tem (z)moti dejstvo, da je to postalo družbeno sprejemljivo, mogoče že nova normala? Nihče več ne pomisli na posledice, nenazadnje uničujemo slovensko (sakralno) kulturno dediščino, med nami državljani, pa vladata nestrpnost in nespoštovanje do drugače mislečih. Kam nas to pelje? Policija napade sicer preiskuje, ampak vemo, da se odgovorne za vandalske napade ponavadi zelo težko najde, kaj šele da bi za dejanja odgovarjali.
Policisti so v zadnji petih letih obravnavali oziroma ugotovili letno povprečno 60 kršitev »vandalizma« po 16. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Na policiji še dodajajo: “Podatkov v evidenci prekrškov ne vodimo podrobne statistike, iz katere bi izhajal “objekt” storitve (npr. sakralni objekti, hiše vladnih politikov, itd). Pod vandalizem bi lahko uvrstili tudi nekaj kaznivih dejanj, kot so npr. poškodovanje tuje stvari, požig, poškodovanje ali uničenje stvari, ki niso posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote. Vendar posebej po omenjenem kriteru “vandalizem” tudi statistike ne vodimo.”
Svoboda govora je seveda temeljna pravica vsakega posameznika, vseeno pa bi se lahko izražali na spoštljiv način, saj smo v prvi vrsti vsi najprej ljudje. V naslednjih vrsticah je svoje stališče glede vandalizma na cerkvenih objektih lepo opisal tudi stolni župnik v Ljubljani g. Roman Starc. »Žal se s pojavom vandalizma na cerkvenih objektih srečujemo že dolgo časa in na različne načine; najpogosteje gre za različne žaljive in nestrpne grafite na fasadah cerkva, občasno pa tudi za večje poškodbe, vlome in kraje. Povzročitelji so v večini primerov »neznani storilci«, prav gotovo pa vse zaznamujejo nekatere skupne lastnosti: objestnost, primitivnost, pomanjkanje kulture, nestrpnost, večkrat tudi sovraštvo do vsega, kar predstavlja Cerkev. Velikokrat gre pri tem za »odzive« na stališča Cerkve, ki jih zagovarja glede morale in etike, izraža pa tudi »stanje duha« v naši družbi. Tako so kar nekaj vandalizma povzročili tudi nedavni protestniki, ki jih po novem podpira celo ustavno sodišče; tudi freska na stolnici je bila pred kratkim njihova žrtev. Tisto, kar me ob tem še najbolj žalosti in skrbi, je prav dejstvo, da je v naši družbi veliko preveč ljudi, ki nimajo niti osnovnega čuta spoštovanja (na splošno, ne samo do drugače mislečih) ter ne premorejo niti toliko kulture, da ne bi na najbolj nizkoten način sproščali svojih strasti – tudi z različnimi komentarji in dejanji, kot je uničevanje naše kulturne dediščine. Vemo pa, kako je z narodom, ki ne spoštuje svojih korenin,« je še dejal Starc.
Vsak človek ima možnost izbire, prav tako je vsak odgovoren za svoja dejanja. Zavedajmo pa se, da živimo v skupnosti in zakaj se ne bi odločili živeti v lepi, spoštljivi skupnosti? Vsi si želimo sprememb, to je več kot očitno tudi z vsemi omenjenimi napadi, ne pozabimo pa na spoštovanje do soljudi, kot tudi na našo lastno kulturno dediščino. Konec koncev pa ne pozabimo, da soustvarjamo prihodnost za naše otroke, zato jim vsaj poskušajmo biti vzgled. »Enostavneje je čutiti sovraštvo kot ljubezen. Sovraštvo deluje samo od sebe, za ljubezen pa je potreben napor,« je zapisal Charles Bukowski.
